Ni težko videti

Danes mineva četrt stoletja od prvih demokratičnih večstrankarskih volitev v samostojni državi Sloveniji. Obletnica kliče k dvojemu: najprej k spoznanju veličastnosti dimenzij, ki jih nekemu narodu, neki družbeni skupnosti in neki državi prinaša polna notranja in zunanja suverenost. Prvi sklic demokratično izvoljenega večstrankarskega parlamenta, čeprav tedaj v le en zbor skupščine, ki je bil posledica takšnih volitev, je zato zaradi svoje konstitutivne vloge pri nastanku države mejnik brez primere v zgodovini naroda in države. Potem pa obletnica kliče k oceni, kaj se je iz tega velikanskega potenciala mlade državnosti in svežega parlamentarizma razvilo in kako je vplivalo na duhovno omiko, izobrazbo, življenjsko raven in občutek bivanjske izpolnjenosti v tem družbenem prostoru in okviru.

Ni težko uvideti, kaj pomeni zunanja in notranja suverenost države za narodno skupnost, problem se je tega v vsej jasnosti zavedati, ko državi ne gre dobro. Po petindvajsetih letih lahko rečemo, da državi ne gre dobro: duhovna omika se kaže kot bolj problematična kakor v času nastajanja države, izobrazba se kaže kot bolj ogrožena kakor tedaj, občutek bivanjske izpolnjenosti (zlasti pri mladih) ima ponekod kataklizmične odtenke. Iz družbe izrazitega nacionalnega optimizma se je Slovenija razvila v statično družbo, v kateri pohlepni neoliberalizem zaseda mesto svobode, inovacije in pionirstva. Ekonomizem na vseh področjih, tudi duhovnih, je postal edina veljavna ideologija,

trošenje alibični sinonim za pohlepno grabljenje, varčevanje, sinonim za izkoriščanje. S tem se ni mogoče sprijazniti, čeprav večina vpliva za te stvari prihaja iz civilizacijske igre, imenovane ekonomska globalizacija. Vrniti se je treba k veličastnosti osebne in družbene suverenosti, ki

naj bi jo po volitvah upodabljal državni zbor. Če danes ni tako, je za jutri treba postaviti nove standarde. Danes ni tako in nikoli ni prepozno ...