Tiskane izdaje
Poldrugo leto impotentnega oklevanja »mednarodne skupnosti«, ki si zaradi svojih geostrateških interesov ni upala resneje stopiti na prste predsedniku Bašarju al Asadu in njegovi vojaško-poslovni kliki, je Sirijo, ki bi se jo pred nekaj meseci z malo politične volje in poguma dalo rešiti tudi brez mednarodne vojaške intervencije, vrglo v naročje najbolj krvoločnim silam in ji odvzelo pravico do preživetja.
Današnji samomorilski napad v Damasku, ki je obglavil vrh vladnih oboroženih sil, je prelomni dogodek in simbolični konec (ostankov) arabske pomladi. Ta se je v Siriji začela z miroljubnim ljudskim uporom proti režimu, ki se je protestnike in aktiviste odločil zatreti v kali. Zastraševanje, zapiranje, mučenje, pobijanje – vse to ni zaustavilo upora, a hkrati tudi ni sprožilo mednarodnih mehanizmov zaščite nedolžnega prebivalstva, ki je bilo primorano vzeti v roke orožje in se zoperstaviti vladnim silam.
Režimsko nasilje se je stopnjevalo. Množični pokoli so ostajali nekaznovani. Opozicija je bila vse bolj razpršena. Širjenje spopadov in padec mirovnega načrta Združenih narodov, botrov vseh genocidov v zadnjih dvajsetih letih, sta v Siriji ustvarila prazen prostor, ki so ga zapolnili jezdeci skrajnih interesov iz Savdske Arabije in Katarja, dveh sunitskih diktatur, ki sta sekularni mladini ukradli arabsko pomlad in s pomočjo naftno-plinskih milijard in vojnega zločinca Bašarja al Asada spremenili v ključno bojišče bližnjevzhodne hladne vojne.
Z današnjim napadom je Asad dobil zeleno luč za začetek totalne vojne. Le še vprašanje časa je, kdaj bodo z letalskih oporišč poletela vojaška letala, in le še vprašanje časa je, kdaj bo sirska vojna – še zdaleč ne le državljanska – prestopila meje.
Zdaj je prepozno. Za vse.
