Ni velikih brez majhnih

Tristo največjih podjetij ustvari dve petini vseh prihodkov in dobička v državi, hkrati pa zaposluje dobro četrtino delavcev. Kaj nam to pove? Najprej, razmeroma ozek krog velikih podjetij je ključen za stabilen razvoj države. Dokler poslujejo, proizvajajo, prodajajo, zaposlujejo in izplačujejo plače, zagotavljajo tudi osnovo za delovanje družbe in države.

Zato je toliko bolj pomembno, kaj se z njimi dogaja ter kdo in na kakšen način sprejema strateške odločitve, ko se podjetja znajdejo na pomembnih razvojnih prelomnicah. Na lestvici 300 največjih lahko najdemo tako dobre kot slabe zglede. Podjetje BSH Hišni aparati je bilo pred četrt stoletja v težavah, prihodnost je bila negotova. Kupil ga je strateški partner z vizijo in pripravljenostjo, da vlaga v razvoj. Danes je to podjetje, ki ogromno inovira in spada v svetovnem merilu med prvake na svojem področju – čeprav proizvaja naprave, ki jih vsi imamo, pa jim v resnici ne posvečamo pretirane pozornosti.

Drugačen primer je Mercator. Današnje podjetje je zraslo iz ideje, da lahko tudi doma s prevzemi ustvarimo nekaj velikega. Kasneje se je fokus premaknil v privatizacijo, lastniško obvladovanje tega, kar je zraslo. Preveliki apetiti vpletenih so v trenutku, ko se je obrnila tudi poslovna sreča, povzročili zlom, ki s(m)o ga želeli rešiti s prodajo Agrokorju. Danes je trgovska družba spet na prepihu in predstavlja problem za vse nas.

V senci takšnih velikih zgodb pa je tisti del gospodarstva, ki lahko »rodi« velika podjetja za prihodnost. Obstaja cela vrsta majhnih podjetij, ki so tehnološko inovativna in usmerjena v izvoz. Sistematična podpora, ki bi jim jo lahko na poti rasti ponudila država, bi jim prišla zelo prav. Vendar doslej ni bilo nikoli pravih možnosti in volje, da se to tudi zgodi. Vemo, da predvsem zato, ker se politika večinoma ukvarja najprej s sodelovanjem pri ustvarjanju, potem pa s »saniranjem« zgodb, kot so Mercator, Teš 6, drugi tir ...