Tiskane izdaje
Čeprav se je v Sloveniji število ljudi, ki živijo pod pragom revščine, po podatkih statističnega urada, leta 2011 v primerjavi z 2010 povečalo za 19.000 in jih je zdaj že 273.000, kar je nekaj manj kot 14 odstotkov prebivalstva, ima nižjo stopnjo revščine le pet držav v Evropski uniji.
Vendar nas te statistične primerjave kljub temu ne morejo navdajati z optimizmom – organizacije, ki »na terenu« poskušajo stati ob strani posameznikom in družinami v stiski, opozarjajo, da številke ne kažejo pravega stanja. Da je meja 600 evrov na odraslega družinskega člana postavljena tako nizko, da se premnogi, ki zaslužijo kar nekaj več, kljub temu čedalje težje prebijajo iz meseca v mesec.
Poudarek je na izrazu zaslužijo – tako kot drugod v Evropski uniji je tudi pri nas žal vse pogostejši pojav zaposlenih revnih. Tistih, ki čeprav delajo osem ur na dan, ne morejo dostojno preživeti svojih otrok.
»Leta 2013 bo revna vsaka družina z dvema otrokoma, ki bo imela samo enega visoko izobraženega zaposlenega v javni upravi, šolstvu, zdravstvu, kulturi, medijih in številnih drugih družbenih dejavnostih, ki ne bo zaslužil več kot 1260 evrov na mesec,« je pred dnevi napovedal dr. Bojan Regvar, generalni sekretar Socialne zbornice Slovenije.
Leta svetovne gospodarske krize spreminjajo tudi našo družbeno sliko, v kateri se dobrinam ne odrekajo samo brezposelni ali tisti, ki delajo za tekočim trakom, temveč čedalje težje shaja tudi vse več predstavnikov tako imenovanega srednjega sloja.
Zlasti tisti srednjih let, ki morajo vsak mesec odplačati obrok stanovanjskega kredita, ki so ga najeli v nekih boljših časih in so po možnosti še družboslovci.
Še slabše pa se piše mladim, ki lahko, kljub visokošolskim diplomam, upajo le na kako pogodbo za določen čas. In ti naši otroci bodo prva generacija po dolgih desetletjih, ki bodo, tako napovedujejo sociologi, živeli slabše od svojih staršev.
