Tiskane izdaje
Tokratne poteze Agrokorja ne kaže razumeti kot kulturno darilo narodno ozaveščenim sosedom. Zanj je to predvsem umik iz nove neugodne politične situacije. Potem ko je sklepno dejanje prodaje padlo na delničarje NLB, torej državo, je postalo jasno, da bo platno do konca razrezala politika. In v trenutku, ko je novica o umiku Agrokorja dosegla medije, je bila na parlamentarnih odborih potrjena že polovica nove vlade, tudi kandidat za gospodarskega ministra, ki je že javno izrazil nenaklonjenost Agrokorju kot kupcu. Predvsem pa si je težko predstavljati, da bi si novi premier Janez Janša privoščil oznako, da je botroval še drugi nezaželeni prodaji Mercatorja.
Nemara je Ivica Todorić vedel še kaj več. Po kuloarjih se je že šušljalo o novih ekonomskih ekspertizah o negativnih učinkih morebitne prodaje, ne samo za Mercator in njegove dobavitelje, ampak tudi za banke in slovensko gospodarstvo v celoti. Izračuni naj bi – v nasprotju z razlagami vodstva NLB – pokazali milijone evrov posredne in neposredne škode zaradi tveganj neplačila kupnine, znižanja bonitete Mercatorja, križanega s Konzumom, ter posledičnih potreb po dodatnih bančnih rezervacijah. To so vsote, za katere pač ne bi hotel prevzeti odgovornosti noben politik.
Je umik Agrokorja za nas zmaga? Za pretežni del javnosti, ki nasprotuje prodaji Mercatorja na Hrvaško, vsekakor je. Tudi v Mercatorju si bodo oddahnili in se končno posvetili skrbi za preživetje na trgu. Politikom pa ne bo treba izbirati med prepotrebno večstomilijonsko finančno injekcijo in prodajo nacionalnega šampiona.
Nasprotno pa prodajalci, zlasti Skupina Laško in NLB, drsijo v še večje težave, saj na obzorju ni novega, kaj šele strateškega kupca, politična volja po iskanju likvidnostnih rešitev pa utegne hitro popustiti.
