Nič ne vidim, nič ne slišim

Po podatkih Supervizorja je letalska družba Linxair v javnem sektorju zaslužila 1,9 milijona evrov, zadnje plačilo pa je prejela maja 2012. Priprave na »črni stečaj«, v katerem je postopoma izginjalo premoženje družbe, so tedaj že potekale. Bivši piloti Linxaira, ki so se v mesecih pred tem v interni e-korespondenci spraševali o varnosti letenja in se jezili, ker ni bilo plačil, so tedaj ustanovili podjetje, ki je v upravljanje prevzelo dve letali Linxaira od šestih. Nekaterim zaposlenim je delodajalec po naših podatkih takrat dolgoval že za sedem mesecev prispevkov, niti plač iz leta 2011 ni bilo. Bančni računi družbe so bili blokirani, številne izdatke je plačevala prek asignacij.

Toda čeprav je inšpektorat za delo že maja 2012 prejel prvo obvestilo delavca, da Linxair ne izpolnjuje obveznosti do njega, je davčna uprava šele ta mesec pristopila k prvim izvršbam nad dolžnikom. Lahko bi predlagala stečaj Linxaira, a ga ni. Prej mora, pravi davkarija, izvesti »za dolžnika manj boleče«, zanjo pa učinkovitejše ukrepe. Leta 2014 je Linxair še vedno davčni dolžnik.

Niti agencija za civilno letalstvo se ni odzvala. Nasprotno, kljub Linxairovi de facto nelikvidnosti mu je julija 2012 podaljšala veljavnost spričevala letalskega prevoznika. Družba ji je predložila opcijsko (!) pogodbo o dokapitalizaciji, ki da bi jo agencija, če spričevala ne bi podaljšala, lahko ogrozila. Dokapitalizacije ni bilo.

Državne organe je torej bolj skrbelo za nadaljnje poslovanje plačilnega delinkventa kot za serijsko kršenje pravic delavcev do socialne varnosti. Očitno je bolje, da letalo z zlizanimi gumami vozi pilot v socialni stiski, kot da se v stisko spravi lastnika in direktorja, ki je podjetje spravil na kant, državi pa zapustil neplačane terjatve.