Nikoli je prepozno

Ko imaš, ti ne pomeni kaj prida, ko izgubiš, pa poprejšnjo vnemarnost prešiješ s slavljenjem zmuznjenega. Resnica vznikne iz sprevida, so včasih navrgli modri. Sprevida kot uzrtja, ne izpusta.

Torej. Se je možak zgodaj začel za denarce pehati, če jih na 60 minut ni bilo dovolj, je pa dan podaljševal, včasih na 20 ur. Šiht je bil zakon, zakon je bil pa vsak dan bolj šit. Garal je, pa ne zase, za zdaj, nak, za plodove zakona je šlo, ko je bil še vreden zaobljube. Vsakemu potomcu je zašolal temelje, da so zlahka iz pokončnega položaja prve korake postorili. Pa saj temelji ne bi bili dovolj, tudi njihova kri se je pretakala po žilah delovnih ročic. Eden si je tako pezo vsakdana izbral, da je keš sproti bankovce rojeval, drugi je sicer malo poluftal, pa se hitro vrnil v pravoverne špure, tretji je bil izrezan prednik. Od jutra do – skoraj novega jutra v poslu. Enakem očetovemu.

Rod preskrbljen, rodnik bi pa tudi brez dela imel vrh glave jela, a brez dela si je na svetu predstavljal zgolj potop. Delal je zaradi dela in nikoli pogledal ne levo ne desno, ali je na svetu še kaj tretjega. Ni bilo.

Bila pa so leta, vsako leto eno več, kdo bi si mislil. Pa ne toliko častitljiva starost, da bi ga moralo zdravje tako na cedilu pustiti, kot ga je. Tudi če je hrepenel drugače, je bolj ali manj obstal, preložil na jarejša ramena. In zdaj. Zdaj je pogledal tudi levo in desno in uzrl čarobne kraje, pol ure, včasih dve vožnje z avtomobilom, pa hribi so lepi, kaj bi dal, da bi jih ugnal.

On pa spodaj, komaj na nogah, vsak korak težak kot cent. Desetletja ni bilo časa, bila pa je moč, samogoltajoča se moč, zdaj je časa od jutra in vse do – skoraj novega jutra, pa nemoč.

Je preplačal svojo srečo, bolj kot svojo svojih najbližjih, ki so ga večinoma videvali bolj od daleč. In tudi če njegova dota ne bo nikdar izneverjena, je bilo vredno? Morda pa bi otroci sami zmogli dostojno, kaj dostojno, velikonožno živeti, brez ozimnice? Mu je žal? Bi, če bi lahko, najraje naredil tisoč korakov nazaj in šel še enkrat proti starosti, le da po drugi poti, hriboviti, a polnejši, kot je bila slabozračna zatohlina v dolini?

Gotovo je vsak svoje sreče garač, pa vendar bi si upal trditi, da vsi pregovori, vznikli na neštetih ponovitvah istega, ne držijo. Gotovo za vsakim dežjem ne posije sonce, ampak včasih celo zasneži, še manj pa velja tista, da nikoli ni prepozno. Sem ter tja je.