Nikoli več na svidenje

Za zveste pristaše, ki so še vedno polni »upanja«, čeprav so osem let zaman čakali na izpolnitev večine retorično vedno tako goreče obljubljanih »sprememb«, je bil tudi poslovilni govor prvega temnopoltega predsednika v zgodovini ZDA nedvomno navdihujoč. A tokrat so celo do odhajajočega Baracka Obame običajno prijazni komentatorji njegovo »spodbujanje navijačev, katerih moštvo je bilo pravkar poraženo«, ocenili kot »neprepričljivo«, kolumnist agencije Bloomberg pa je njegov poslovilni nastop razglasil za »nemara največjo polomijo v njegovi javni karieri«. V medijih, ki niso nikoli skrivali antipatij do Obame, so bili še ostrejši. »Žalostni finale predsedovanja, ki je prevečkrat in na preveč različnih načinov stavilo zgolj na status zvezdništva in kult osebnosti – ameriški kolos, ki mu vlada Narcis,« je ugotavljal eden od od gostujočih analitikov televizije Fox.

Ocene ne le o umetniškem vtisu politika, ki je zadnjih osem let prebival v Beli hiši, bodo vedno odvisne od svetovnega nazora sodnikov. Zato bodo tudi edina dva dosežka, ki ju je uspelo doseči Obamovemu zunanjepolitičnemu moštvu, otoplitev s Kubo in rešitev iranske jedrske krize, jastrebski kritiki vztrajno razglašali za polomiji. A ne glede na to, kako ta dva uspeha imenujemo, sta le pičla bera v košu mednarodnih obljub voditelja, ki so mu bili preventivno celo podelili najbolj prestižno nagrado po imenu izumitelja dinamita. Politik, ki je še pred izvolitvijo obljubljal, da se bo usedel za pogajalsko mizo tudi z največjimi sovražniki njegove države, je v osmih letih dokazal, da se pogosto ni bil sposoben pogovarjati niti z največjimi prijatelji ZDA; kar je lepo ponazorilo tudi nedavno ameriško »pobalinsko« maščevanje Izraelu v varnostnem svetu Združenih narodov. Rusija sicer že pred njegovim predsedovanjem ni bila ameriška tesna zaveznica, a v Obamovi zapuščini bo z velikimi črkami zapisano tudi to, da mu je svet uspelo pripeljati zelo blizu nečesa, kar bi se lahko razvilo v vojaški spopad svetovnih razsežnosti.

Kritiki bodo vzorčni primer tega, kako sposoben je bil svoje retorične spretnosti tudi udejaniti, našli v še vedno delujočem ameriškem koncentracijskem taborišču v kubanskem zalivu Guantanamo, čigar zaprtje je bil obljubil, še preden se je preselil v Belo hišo. V ZDA pa bodo kmalu tudi tisti, ki zdaj še upravičeno poveličujejo najbrž edini resni dosežek na domačem prizorišču, le še žalostno opazovali, kako republikanci, ki bodo zdaj vladali tako v obeh kongresnih domovih kot v Beli hiši, pokopavajo Obamovo zdravstveno reformo. Žalostno je, da je bila ta popolna zmaga republikancev tudi eden od velikih »uspehov« Obamove vladavine, le da med poraženimi demokrati, ki zdaj iščejo krivca za svojo polomijo povsod drugje razen pri sebi, ni veliko takšnih, ki bi to samokritično tudi priznali.

Predsednik, ki je obljubil, da bo poenotil nacijo, odhaja v času, ko je ta najbolj razdeljena. S figo v žepu obljublja »miren prehod oblasti«, hkrati pa z manipulacijami v slogu republikanskega predhodnika Georgea Busha mlajšega iz naslednika dela »mandžurijskega kandidata«. Ko je pred dobrimi osmimi leti prišel na položaj, je dve tretjini Američanov menilo, da so rasni odnosi v državi dobri, lani jih je bilo že skoraj 70 odstotkov prepričanih, da so slabi.