Tiskane izdaje
Da naša ustavna ureditev pri oblikovanju vlade v marsičem odstopa od klasičnega parlamentarnega modela, ni nova ugotovitev. Kot tudi ne tista, da se od njega bistveno oddaljuje v točki, da s samo izvolitvijo predsednika vlade v državnem zboru še ni oblikovana vlada, saj morajo tudi ministre na predlog premiera imenovati poslanci.
Skupina pravniških in političnih avtoritet, ki je pred dobrimi dvajsetimi leti pisala (veljavno) podvinsko ustavo, je imela kar nekaj razlogov, da se je odločila za takšno rešitev. Med drugim tudi to, da nismo imeli izkušenj s prednostmi in pastmi večstrankarskega sistema, zato je bilo modro biti bolj (ustavnopravno) previden kot premalo. Tako je tudi sklenila, da ni pametno na ustavno raven povzdigovati možnosti, po kateri bi se lahko vlade menjavale kakor moda. Torej vsako leto. Če pa že, potem mora biti politična volja za to jasno izražena. Zato trikratni poskus za to – kakor je določen v veljavni ustavi – zadostuje.
Predlog največje opozicijske stranke, da bi do predčasnih volitev prišli po bližnjici, nima nikakršnih možnosti, da bi v državnem zboru dobil zadostno dvetretjinsko podporo. In prav je tako. Ne samo zaradi vsebine predloga – po njem bi se lahko državni zbor razpustil sam, če bi takšen sklep podprlo najmanj 46 poslancev –, ampak zato, ker pravil igre preprosto ni mogoče spreminjati tik pred zdajci in brez temeljitega premisleka. Zato je njegovo uporabno vrednost videti zgolj v tem, da se dosežejo morebitne javnomnenjske všečnosti v smislu, saj vidite, kdo ima državotvorno držo. Z njo pa je slovenski politični prostor v zadnjih mesecih tako in tako že prezasičen. Tudi ko gre za predloge drugih strank, med njimi (za zdaj še) koalicijske stranke Zares.
Drži, da pot do predčasnih volitev pri nas ni preprosta, je pa izvedljiva. Vlada v državnem zboru ne dobi zaupnice – na predlog predsednika vlade je lahko vezana na določen projekt – in volitve imamo lahko že zelo kmalu. Enako velja za konstruktivno nezaupnico, ki jo izpelje opozicija s predlogom za imenovanje novega mandatarja. Velja torej, da je mogoče že po sedanji ureditvi priti do predčasnih volitev v mesecu dni. Zato dovolj sprenevedanja. Stranke naj uporabijo ustavne možnosti, ki so jim na voljo. Vse drugo je blef, saj vedo, da je pot do ustavnih sprememb zavarovana z dvetretjinsko večino (60 glasov) poslancev. Ta trenutek pa smo prepričani, da bi si lahko poslanci s takšno večino zgolj izglasovali možnost neopredeljivo dolgega nadomestila poslanske plače po prenehanju mandata.
Pravnih pravil nikoli ni pametno pisati in concreto ali ad personam. In prav to se dogaja v teh dneh. Res SDS ustreza rešitev, po kateri bi lahko že 46 poslancev razpustilo parlament? Danes mogoče, jutri, ko (če) bo na oblasti, pa je že drugo vprašanje, saj takšna večina ob določenih pogojih ni tako težko dosegljiva. Smo jo že preizkusili v praksi. In, ali je prav, da samo ena veja oblasti odloča o razpustitvi parlamenta? Torej sama o sebi? Ali stranki Zares res ustrezajo večje pristojnosti predsednika države, če mu premier ponudi odstop? Ni to odvisno (samo) od sedanjega razmisleka, kdo je (zdaj) šef države? Ne gre zgolj za ustvarjanje zunanjega vtisa o demokratičnosti postopka, češ da o takšnem predlogu odloča tudi druga veja oblasti?
Zato – dovolj s pravnim akrobacijami. Pravo ne bo dalo odgovora na dileme, ki jih sproža politika. Vsaj ne na kratki rok – in brez vsakršne politične volje, ki je nujna za ustavne spremembe.
