Nivoji obravnav

Šest koncesionarjev, ki so po letu 2002 stopili v vodnogospodarski posel z državo, si javnega naročila za razpis koncesij gotovo ni želelo. Področja dela so imeli razdeljena, milijone tudi, nabor del so si določali sami, nadzor nad njimi pa je bil po naših informacijah slab. Zato so se vodnogospodarska podjetja bolj nagibala k temu, da bi mesečni aneksi, s katerimi jim je država nezakonito več let podaljševala sodelovanje, postali večni. A pristojni so jim vendarle hoteli pristriči peruti. Po tem, ko so z veliko težavo uredili zakonske podlage, so leta 2013 prek javnega razpisa začeli iskati podjetja, s katerimi bi sklenili nove koncesijske pogodbe. A se je po odločitvi zataknilo. Zadeva je namreč zaradi pritožb obstala na državni revizijski komisiji (DKOM). Striženje peruti se je torej začelo tako, da so te še vedno dolge. Stare pogodbe o sodelovanju so sedanjim koncesionarjem podaljšali do junija.

V prihodnje bodo njihove peruti še zrasle, saj bodo, če bo postala odločitev o javnih naročilih pravnomočna, ohranili večino posla. Izgubili so zgolj urejanje Soče, ne pa še upanja, da jo prek odločanja DKOM dobijo nazaj. Odvzeti jim jo namreč želi nepovabljeni igralec, podjetje Vekton, ki bi postalo edini novi koncesionar in je za ta namen ponudilo tudi nižje cene. A bolj kot cene in način dela je, kot kaže, pomembna mehanizacija. Vekton, ki se je drznil potegovati tudi za pridobitev koncesij za urejanje drugih rek, je bil namreč pri javnem naročilu večinoma neuspešen, saj ni imel dovolj bagrov, kamionov, celo ustrezne kosilnice, torej stvari, ki se jih da danes brez težav najeti, izposoditi. Razpisni pogoji so bili peklenski! Le barve vozil niso določili, pravijo obveščeni.

Ja, uradniki so v nekaterih primerih zelo natančni in ostri, v drugih pa popustljivi in prizanesljivi. Tako so, na primer, omogočali poslovanje države z davčnim dolžnikom, podjetjem Nivo. Čeprav bi morali koncesijski dogovor z njim prekiniti v trenutku, ko je podjetje postalo insolventno, posel pa prenesti na zdravega koncesionarja, se to ni zgodilo. Zdaj bo posle, meni nič, tebi nič, lahko nadaljevalo njegovo hčerinsko podjetje Nivo eko (razen če drugače odloči DKOM), ki z delom na rekah že pridobiva izkušnje. Tudi slabe. Inšpektorat za okolje je proti njemu – v zadevi izvajanja protipoplavnih ukrepov na Savinji – že uvedel inšpekcijski in prekrškovni postopek. Brez naravovarstvenega dovoljenja in brez vodnega soglasja so namreč posegli v reko tam, kjer ne bi smeli. Inšpektorji so večkrat ukrepali tudi proti podjetju Nivo, ki ga država vestno finančno nagrajuje.

Vsi mali podjetniki, ki nimajo sreče, da bi bili privezani na koncesionarske jasli in bili hkrati davčni dolžniki, se ob navedenem lahko vprašajo, kako dolgo bi preživeli na trgu, če bi površno opravljali svoje delo, in kako država ravna z njimi, če morda pozabijo odvesti 20 evrov davka. In potem se lahko zgolj zjokajo ob dejstvu, da so »Nivoji« obravnav pač različni.

O dvojnih merilih pa še tole. Ko se je v istem položaju, v kakršnem je zdaj Nivo, znašla VGP Soča, je bila koncesija prenesena na Hidrotehnik.