Njena nočna mora
sre, 17.02.2016, 20:00
Njena nočna mora
V tej državi je toliko pravil in kaznovalnih mehanizmov, da je v njej težko živeti.
»Moja nočna mora je, da bom šla v zapor.« Marsikdo občuti enako kot Anamarija Meglič, zdravnica iz pediatrične klinike, ki v imenu Ustanove za pediatrično kliniko zbira donacije za nakup nujno potrebnih aparatur v pediatrični kliniki. Mimogrede se ji lahko zgodi kaj takega, da bo »kriva«. Ne le pri donacijah, tudi pri zdravniškem delu. V tej državi je postavljenih toliko nekih pravil in kaznovalnih mehanizmov celo za najmanjše prekrške, da je v njej težko živeti. Tokrat bomo govorili o donacijah. Lahko bi o kateri drugi temi, pa bi bilo podobno.

Donacije so postale bistveni vir prihodkov za institucije, katerih delovanje bi po vsej logiki morala zagotavljati država. A ga ne. Že osnovnošolci prinašajo domov položnice, s katerimi prosi šola starše za donacije. Položnice za donacije prinašajo domov srednješolci in  – kot smo prebrali ta teden – donacije pričakujejo tudi profesorji od študentov. Brez donacij ne more delovati zdravstvo. V zdravstvu denarja ne zbirajo za nadstandard, ampak za nujne stvari. Iz tega je jasno, da je država precej načeta. Države ni smiselno ocenjevati po ekonomskih kazalnikih, ki jih nihče ne občuti na svoji koži, ampak po tem, ali zmore poskrbeti za potrebe prebivalstva, ne pa samo za banke.

Donacije imajo še drugo plat. Čeprav so na razvitem zahodu nekaj običajnega, je v Sloveniji v njih zasejan permanenten dvom. Že vprašanje, ali profesor lahko povabi študente, naj dajo matični fakulteti donacijo, kaže na neznansko nelagodje. Ali predstojnik bolnišnice sme spomniti dobavitelje, naj donirajo? Kaj pa učitelj starše? Je vse to že razlog za družbeni pregon? Če brez donacij ne gre, jih je nesmiselno preganjati. Najbolj znane univerze v svetu so ponosne na donacije svojih nekdanjih študentov in njihovih podjetij, v čast jim je, da se želijo povezovati z njimi. Podobno tudi raziskovalne institucije in bolnišnice, ki dobivajo donacije od bolnikov, farmacije in proizvajalcev opreme. V Sloveniji pa se na vsako povezovanje a priori gleda, kot da je korupcija.

Zaradi premise, da so državljani vsi po vrsti kriminalci, je pri nas težko delovati brez strahu. Cela vrsta omejitev, nejasnosti, neenotnih pravil in nesmiselnih pričakovanj duši ljudi. Jasno, da je velike goljufije treba prepoznati in kaznovati. A pri nas že zaradi suma o prekršku (ne kaznivem dejanju) policija preganja ljudi. Uradni podatki iz UKC Ljubljana kažejo, da so donacije prepolovljene, odkar so kriminalisti pred dvema letoma naredili veliko hajko proti slovenskim zdravnikom in dobaviteljem. Dodatno je prispevala kriza v gospodarstvu in poleg tega še pravilnik, po katerem vzame UKC od vsake raziskovalne donacije vsaj petino zneska. Denar gre v skupno vrečo, iz katere se plačujejo zaostali računi za elektriko ni zdravila. Zdravniki pripovedujejo o birokratskih ovirah, ki so tako visoke, da jim je veliko lažje izpeljati nujne nakupe prek društev in ustanov. Čim več imajo taka društva članov, tem bolje je urejen samonadzor in manj je možnosti goljufij. Majhni zbiralci donacij niso prava izbira. Še manj poulični nabiralci denarja.

Vsakdo ima kdaj željo, da bi komu drugemu kaj dal, bodisi iz hvaležnosti ali da bi pomagal. Pretirano sumničenje ob tem in nenehno vrtenje okoli malih prekrškov odvrača pozornost z velikih anomalij v družbi, produktivno za njen razvoj pa ni.

Njena nočna mora

Foto: Tomi Lombar/Delo

Povezane novice

Za male bolnike 2000 donatorjev
17. februar ob 10:00
Kupili nujno potrebne aparate. Niti druge klinike UKC ne bi mogle brez donacij.
Prijavi sovražni govor