Tiskane izdaje
Pred (jutrišnjo) oceno evropske komisije o slovenskem načrtu stabilnosti in reformnem programu je (bil) marsikdo na trnih. V ponedeljek je zahtevana donosnost na slovenske delnice spet presegla mejo šestih odstotkov, danes je padla pod njo.
Prejšnji teden se je Alenka Bratušek udeležila vrha voditeljev EU in prišla s sporočilom, da si EU ne želi še ene države v programu pomoči. Elektronski mediji na spored uvrščajo poučne oddaje o tem, kaj pomeni, če država izda te ali one obveznice, kaj pomenijo zakladne menice, kaj to in kaj ono. Ne da bi se točno zavedeli kdaj, je ekonomizem v Sloveniji postal tema št. 1.
Psihologija Slovencev se hitro spreminja. Politična obsedenost je popustila, kakor bi nekomu, ki je nenehno prilival na ogenj ideoloških strasti, zmanjkalo denarja za olje in smodnik. So bile ideje vseh barv, ideoloških in političnih spektrov res odvisne le od denarja?
Ideji, da gre ljubezen skozi želodec in da je treba najprej živeti, šele nato filozofirati, sta pravzaprav od vekomaj finančno najdražji ideji. Tako je šla tudi marksistična ideja o proizvodni podstati in družbeni nadstavbi, ki je kakor krošnja drevesa odvisna od zemlje in korenin. Prav tu smo zdaj, ko poteka komunikacija med Ljubljano in Brusljem, kajti zdi se, da nihče ne iznajde učinkovite formule, kako se upreti EU in zaživeti radostno življenje osebne svobode, intelektualne samozadostnosti in nacionalne polnosti. Zdi se, da se pri nas upor rojeva vedno iz predpostavke, ki jo želi potolči, to pa je želodec in z njim vsa zakladnica barvitih iluzij, ki jo ta polni na kredit in organizira, čeprav brez pokritja.
Še leta 2011 je raziskava OECD o indeksu boljšega življenja pokazala, da Slovenci tega po lastnem prepričanju živijo vsaj na povprečju OECD ali višje. Letošnja raziskava, ki je bila objavljena te dni, že kaže, da smo Slovenci po lastnem mnenju manj zadovoljni z življenjem od povprečja OECD. Je vzrok za to ekonomizem ali je ekonomizem posledica dejstva, da se Slovencem niža življenjsko zadovoljstvo? Politične elite namreč niso nič slabše, kot so bile v času debelih krav (na primer v letih 2004–2008), prej narobe.
V Bruslju se o slovenskih bankah menda pogovarjajo kot o rahitičnih kokoših. V Sloveniji se o Bruslju pogovarjajo kot o novem Beogradu. Tam so se o Sloveniji nekoč pogovarjali kot o balkanski Švici in tam se zdaj pogovarjajo, kako bi tajni računi čudnega denarja s čudnim poreklom še naprej lahko ostali tajni. Vse je videti kot krožnica rahitičnega ekonomizma, ki ga je treba ozdraviti tako kot ostarelo Evropo. Ideal je torej spopasti se z realnostjo in ne privoliti v primat ekonomizma.
Zato je vedno treba biti na strani idealistov. Toda pravi so tisti, ki imajo realen odnos do dela in denarja. Ti tudi razumejo evropsko podobo Slovenije in poročilo evropske komisije berejo s perspektive krize, ki ji je ene ljudi sijajno uspelo ideološko razlastiti, druge pa denacionalizirati. Tretji svoje ideje pojasnjujejo na sodišču in to sodi k novemu začetku.
