Zgodbe z vzhoda: Nobelova nagrada za smisel

Nobelovo nagrado bi moral dobiti tisti, ki ve, kaj narediti s sanjami, ko se uresničijo.
Objavljeno
11. september 2017 23.23
Zorana Baković
Zorana Baković

Odkar je Liu Xiaobo julija postal prvi dobitnik Nobelove nagrade za mir, ki je umrl v zaporu, se postavlja vprašanje, kaj je smisel tega priznanja. Morda to, da dregne avtokratsko velesilo v živec in se ta potem zavleče v kot, države, ki so teoretično in moralno branile Liujevo nedolžnost, pa nato zaradi gospodarskih interesov na vse načine brišejo madeže in poskušajo povrniti izgubljene poslovne priložnosti?

Avgusta je Aung San Su Či izzvala zahteve, da se ji odvzame Nobelova nagrada za mir. Zatrdila je namreč, da so zgodbe o genocidu nad ljudstvom Rohingja zgolj »lažna novica«. Od takrat je vedno večja dilema, ali je nagrado letos sploh še smiselno podeliti, da ne bo izgubila teže in se spremenila v burko zahodnega moraliziranja.

Resda lahko sklenemo, da si kitajska država ne zasluži tako briljantnega intelektualca, kot je bil Liu Xiaobo, in da si Aung San Su Či ne zasluži države, ki jo je sama gradila. Lahko tudi rečemo, da je aktivizem v opoziciji neka druga stvarnost od tiste, ki jo gradijo kompromisi. Vendar je mir dejstvo, ki ga ne smemo relativizirati. Za njim namreč stojijo ljudje. Mir je civilizacijski dosežek in politična odgovornost. 

Lahko bi rekli, da bo za letošnje leto, v katerem je bila pogosto omenjena beseda »vojna«, težko najti glavo, ki bi ji pristajala Nobelova lovorika. Morda je prav zato tokrat nominiranih 318 kandidatov. To je rekordno število v 116-letni zgodovini nagrade, ki je šla v roke 104 posameznikom in 26 organizacijam.

Tudi 6. oktobra, ko bodo objavili letošnjega dobitnika, ne bo znano, kdo vse je bil na seznamu kandidatov. Imena bo norveški Nobelov komite objavil šele leta 2067, ko bo minilo pet desetletij varovanja podatkov. Nekatere osebe s seznama pa so vendarle znane. Na vrhu lestvice najverjetnejših dobitnikov letošnje nagrade je papež Frančišek, ki ima ohranjanje svetovnega miru zapisano v opisu delovnih nalog.

Ob njem se preriva Vladimir Putin, ki ga je lani predlagal Fabien Baussart, direktor pariškega centra za politične in mednarodne odnose. Pojasnil je, da je ruski predsednik v boju proti terorizmu naredil zelo veliko. Če verjamete ali ne, med kandidati je tudi ameriški predsednik Donald Trump. Po mnenju anonimnih predlagateljev z ideologijo sile zagotavlja mir tam, kjer takšno retoriko najbolj razumejo. Ugledni komentator CNN Farid Zakaria je javno povedal, da bi ga tudi on predlagal Nobelovemu komiteju, a samo, če bi mu uspelo prepričati Severno Korejo o denuklearizaciji.

V sedanjih nevihtnih časih je težko podeliti Nobelovo nagrado, ne da bi ob tem ostal grenak priokus relativizacije vrednot in preobračanja osnovne logike miru. Priznanja si ne zasluži nekdo, ki zakuha problem, nato pa obstane na robu prepada in se odloči, da kaše kljub temu ne bo začinil z jedrsko ekstravaganco. Treba jo je podeliti nekomu, ki resnično verjame v mir ter v človeku najprej vidi dobroto in ljubezen, ne pa živalske agresije in sovraštva.

Še pomembnejše je, da bi moral dobiti Nobelovo nagrado tisti, ki ve, kaj narediti s sanjami, ko se uresničijo. Tisti, ki zna človeka ob sebi pripraviti do tega, da ljubi in se odreče sovraštvu. To je namreč smisel miru, ki presega politiko.