Nočemo videti

Širša javnost se za nasilje v družini ne zmeni, dokler se ne zgodi umor.

Objavljeno
09. december 2013 18.48
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo

Nasilje se v življenje lahko prikrade neopazno. Kdor ga ni izkusil, težko razume, kako se v nasilnem odnosu, pa naj bo to med partnerjema ali med starši in otroki, prepletata ljubezen in sovraštvo. Zato toliko težje razume, zakaj ni lahko izstopiti iz nasilnega odnosa. In česar ne razumemo, nočemo videti.

Nasilje se lahko začne z besedami. Kako si oblečena! Poglej se, saj si kot pocestnica. Nadaljuje z osamitvijo. Stopnjuje z zasliševanjem. Vrhunec doseže z udarci. Obdobja nasilja so prepredena s čudovitimi trenutki, ko se ženska čuti oboževano, ljubljeno, edinstveno; ko se moški kesa in prosi odpuščanja.

Nekatere zmorejo oditi same. Večina jih potrebuje pomoč. Tisti, ki sodelujejo pri preprečevanju nasilja v družini, so že konec devetdesetih letih dvajsetega stoletja začeli ozaveščati družbo, da je izstopanje iz nasilja proces, pri katerem moramo pomagati vsi. Že takrat so začeli ustanavljati multidisciplinarne time, v katere so povezali policijo, socialne delavce, nevladne organizacije. Poldrugo desetletje pozneje bi zato kdo pomislil, da je vsakoletna kampanja konec novembra, ki spremlja mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, obroben dogodek; akcija, ki se pač spodobi.

A podatki kažejo, da je še vedno potrebna. Nasilja ni več, vendar ga ni niti manj. Psihično nasilje, čustveno izsiljevanje in manipulacije so sicer med najpogostejšimi oblikami nasilja v družini. Vedno več je tudi ekonomskega nasilja, kjer so zelo pogosto žrtve starejši. Med žrtvami je od 90 do 98 odstotkov žensk, moški pa so ponavadi povzročitelji. Na Slovenskem sicer ni raziskav o tem, kako ogrožujoče je za moške nasilje, ki ga povzročajo ženske, in kako se trend pojavljanja spreminja, kljub temu pa je znano, da ponavadi ni dolgotrajno in sistematično; najpogosteje gre za enkraten dogodek, zaradi katerega se moškim ni treba umikati v varne hiše.

Leta 1999 je društvo SOS-telefon javnost razburilo z oceno, da vsaka peta ženska v Sloveniji doživlja fizično nasilje v družini in da je vsaka sedma posiljena. Danes bi jo moralo toliko bolj razburjati dejstvo, da po izsledkih nacionalne raziskave iz leta 2011 fizično nasilje doživlja vsaka četrta ženska, psihičnega pa celo vsaka druga. Tuji strokovnjaki celo opozarjajo, da če se v prizadevanjih za preprečevanje nasilja osredotočamo zgolj na poškodovane ženske, spregledamo 78 odstotkov nasilja v družini. Institucije in nevladne organizacije bi zato morali po njihovem prepričanju usposobiti za razumevanje totalnosti nadzora, ki jo imajo nasilneži nad svojimi partnerkami ali otroki, za njene posledice za psihofizično zdravje žrtev nasilja in dolgoročnost tovrstnega nasilja, ki se lahko konča tudi z umorom.

Pravzaprav se širša javnost za nasilje v družini zmeni šele v takem primeru. Takrat se vsi zgroženo in ogorčeno sprašujejo, kdo je odpovedal. Odgovor je preprost. Vsi smo odpovedali. Ker smo ob vpitju pogledali stran; ker smo do nasilja postali tako strpni, da se nam ne zdi več nujno odzvati se na vsako klofuto. Nasilje lahko preprečimo, a le, če o njem ne molčimo. Nihče ne more vedeti, ali ne bo nemara že z enim klicem rešil človeško življenje.