Tiskane izdaje
Iznad Egejskega morja je vel ledeno mrzel veter. Nebo je bilo ostro modro, kot poleti, a hlad je rezal do kosti. Skupina petindvajsetih dečkov, fantov in mož z Bližnjega vzhoda in Severne Afrike je razposajena koračila iz begunskega taborišča Suda proti slabe pol ure oddaljenemu nogometnemu igrišču, kjer jih je v organizaciji Norveškega begunskega sveta (Norwegian Refugee Council) čakal turnir v malem nogometu.
Utrujeni, fizično vidno oslabljeni mladeniči, ki so po zaprtju tako imenovane balkanske begunske poti in sprejetju evropsko-turškega dogovora ostali ujeti na grških otokih, od koder ne morejo ne naprej proti Evropi ne nazaj domov, so se ob prvem stiku z žogo, sveta igra = igra sveta, spremenili v razigrane otroke. Raztepli so se po betonskem igrišču, prepevali navijaške pesmi in hiteli drug drugemu kazati svoje »žonglerske« veščine.
Nekateri so si že v šotorih pomrznjenega, umazanega in človeka absolutno nevrednega begunskega taborišča nadeli dres svojega najljubšega nogometaša, ki so ga prinesli s seboj. Iz Alepa. Iz Kabula. Iz Mosula. Eden izmed najbolj zagretih beguncev nogometašev je že v šotoru obul dodobra ponošene kopačke, ki so seveda namenjene le igranju na travnatih površinah. Drugi je odvrgel težke čevlje in se kar bos podal v hladen dan in na nogometno igrišče. Entuziazem brez meja v svetu meja brez človečnosti.
Norveški organizatorji, vsi prostovoljci, ki so vzeli dopust in sami plačali stroške štirinajstdnevne pomoči beguncem na grškem otoku Hios, so razdelili begunsko druščino na štiri ekipe. Sirsko, afganistansko, alžirsko in mešano, v kateri so bila tudi dekleta − aktivistke in prevajalke. Igralci in igralke so si nadeli »markirke«, označene barvne majice, in igra se je začela. Fantje − in dekleta − so bili motivirani kot na kakšnem velikem tekmovanju. Takšno moč ima le lepa igra, joga bonita. Zbudila se je kreativnost, zaigrala so srca, razvnele so se strasti, odmevali so vzkliki veselja in glasni pozivi k podajam. Nič nenavadnega, glede na obilo soliranja, zbujenih egov, nesmiselnega preigravanja in odvečnih potez, neposrednih posledic lakote po skoraj primarnem (samo)dokazovanju v varnem in prijetnem okolju.
Nogomet ima čudežno sposobnost, da za nekaj časa izbriše spomin in poveže tudi tiste, ki zunaj igrišča nimajo prav nič skupnega. Za tiste, ki ga radi igrajo, je popolna (fizio- in psiho-) terapija. O tem sem se prepričal na ducatih kriznih žarišč, na prizorišču cunamija v Jugovzhodni Aziji, v begunskih taboriščih po svetu. Nogomet je univerzalni jezik, kar v knjigi NK Svoboda tako subtilno opiše mladinski pisatelj Žiga X Gombač. Begunska druščina na Hiosu je tekoče in lepo, zelo neposredno govorila univerzalni jezik. Sirci so bili najbolj kombinatorni. Afganistanci najbolj borbeni. Alžirci pa - z naskokom - najbolje tehnično podkovani in najbolj pri sapi. Tekme so se vrstile, fantje iz Severne Afrike pa so, s saharskim dvojnikom Cristiana Ronalda na čelu, z lahkoto pometli z »nasprotniki« in vsak zadetek tudi primerno proslavili.
Na turnirju ni bilo niti enega prekrška. Upokojeni norveški nogometaš, aktivist prostovoljec, ki je sodil vse tekme, ni imel prav nobenega dela. Bilo je čudovito. Dokler je trajalo. Potem so se dečki, fantje in možje vrnili v temo begunskega taborišča. Hitro so se stemnili tudi njihovi obrazi. Otoške oblasti so jim dan kasneje prepovedale igrati nogomet.
