Nonstop pripravljeni tudi na občinah

Potem ko je afera Stalna pripravljenost dodobra pretresla visokošolsko sfero, se je pokazalo, da kreativno nagrajevanje javnih uslužbencev še zdaleč ni domislica le nekaterih dekanov ljubljanskih fakultet. Na ljubljanski občini je dodatek za stalno pripravljenost lani dobila dobra desetina zaposlenih v mestni upravi, občina pa je iz proračuna za to odštela dobrih 60 tisočakov. Ljubljana ni edina, ki izplačuje ta dodatek, a po izplačanih zneskih in številu zaposlenih, ki ga prejemajo, bistveno odstopa od drugih mestnih občin. To ne nazadnje kažejo tudi podatki ministrstva za javno upravo: leta 2014 je bilo za uradnike v državni upravi, sodstvu in v vseh slovenskih občinah skupaj izplačanih 712.151 evrov. Delež izplačil na MOL za stalno pripravljenost pa je pri tem predstavljal skoraj desetino (64.286 evrov).

A poudarimo: dodatek za stalno pripravljenost je v zakonodaji predviden, ker je pri nekaterih poklicih potreben. Zato je neprimerno, da se ga zaradi ravnanja nekaterih vsesplošno oprime oznaka »zloraba«. Presojati je treba posamezne primere in to je naloga inšpektorata za javni sektor. Upamo, da jo bodo izpolnili in da bo denar, če je bil neupravičeno izplačan, vrnjen.

Računsko sodišče je pred leti v reviziji poslovanja mariborske občine ocenilo, da takšen dodatek na ravni občin ni potreben, ker naloge občinske uprave »niso takšne narave, da jih ne bi bilo mogoče predvideti vnaprej, in niti niso tako nujne, da bi bila za njihovo izvedbo potrebna skoraj stalna dosegljivost javnega uslužbenca«. Bodo takšno interpretacijo posvojili tudi inšpektorji? Vsaj kar se tiče papirologije, so bili na ljubljanski občini precej bolj temeljiti kot na fakultetah – sklepe o pripravljenosti so pisali mesečno, z natančno opredelitvijo, kdaj je posameznik v stalni pripravljenosti. Pa čeprav je bil, kot na primer vodja kabineta župana, v pripravljenosti vsak dan in vsak konec tedna.

Niti na občini ne gre posploševati, saj so naloge zaposlenih (kot tudi organizacija dela) zelo različne. Vsekakor pa nekateri podatki in pojasnila porajajo resne dvome o upravičenosti izplačevanja tega dodatka in sume o inovativnih prijemih nagrajevanja določenih zaposlenih. Vodja kabineta župana Tanja Dodig Sodnik je bila lani v pripravljenosti več kot 2000 ur, šofer župana pa več kot 1700 ur. Je delo župana res tako nepredvidljivo, da morata biti v stalni pripravljenosti skoraj ves čas? Pojasnila direktorice mestne uprave Jožke Hegler, ki podpisuje sklepe o stalni pripravljenosti, niso najbolj prepričljiva. Čemur pravi pripravljenost v primeru vodje kabineta, se v zasebnem sektorju reče službeni telefon.

Takšna interpretacija in nonstop pripravljenost pa je ne nazadnje žaljiva tudi do tistih (zdravnikov, reševalcev, policistov, gasilcev, vojakov ...), zaradi katerih dodatek za stalno pripravljenost obstaja. In za katere ta dodatek ni priročno sredstvo za višanje plače, ampak precej slabo plačan dodatek, ki vpliva na njihovo zasebno življenje in prosti čas.