Kaj še preostane Jankoviću?

V normalnih državah ob najmanjšem sumu nezakonitosti politiki odstopajo. Razlogi, zaradi katerih v tujini predsedniki, premieri in ministri, ki premorejo kanček evropske politične spodobnosti, zapuščajo svoje položaje, so v primerjavi z očitki, ki so jih deležni njihovi slovenski kolegi, skoraj smešni. Posli in ravnanja neuradnega predsednika najpomembnejše stranke v državi so, če pretiravamo, že skoraj vsak dan na rešetu najpomembnejše policijske službe v državi. Možje iz NPU vsakokrat govorijo o zneskih s petimi ničlami, v najnovejšem primeru tudi s šestimi.

O Zoranu Jankoviću se je s hudo obremenjujočimi dokumenti izrekla najpomembnejša protikorupcijska institucija v državi. Medijskih razkritij, povezanih z njim, ne bomo niti omenili. Janković pa še danes v zakulisju kroji slovensko politiko in je še naprej župan prestolnice. Je to normalno? Ni. Če sam še ni prišel niti do črke a v abecedi politične kulture in so mu minimalni evropski standardi tuji, to ne bi smelo veljati za njegovo stranko.

Ta stranka, na čelu s premierko in poslansko skupino, namreč vodi to državo. Ki ji, menda, želi vse dobro in za katero si želi, da bi bila normalna. Pa je Alenka Bratušek zaradi Jankovića udarila po mizi? Ni. Pri poslancih PS, ko gre za župana, odmeva glasna tišina. Je vse to normalno? Ni. Kaj bodo morali kriminalisti še dognati, borci proti korupciji razkriti in mediji objaviti, da bo dovolj?

A kaj pričakovati od premierke in njenih partnerjev, ki jim v 86 oziroma 82 dneh ni uspelo najti dveh ključnih ministrov? Je to normalno? Ni. Včerajšnji zaplet in razplet z odstopom Tine Komel je le logična posledica te nenormalnosti.

Janković pa je še član PS in župan Ljubljane. Vprašanja iz naslova ne bomo ponovili.