Tiskane izdaje
Ponovno izpraševanje grškega članstva v evru in očitno pripravljanje Evropske centralne banke (ECB) na velikopotezno povečanje količine denarja v obtoku spet pretresata skupno evropsko valuto. Tako kot ob prvem izbruhu krize gre tudi zdaj za veliko dilemo današnjega časa: spopadanje nasprotnih predstav denarne, gospodarske ter tudi socialne in druge politike.
Pričakovali bi, da bodo velike recesije minulega obdobja razčistile vsaj temeljna vprašanja in rešitve ekonomske politike, a niso. Celo države, ki so se tako kot ZDA ali Velika Britanija po propadu finančne ustanove Lehman Brothers ter grškem priznanju gigantskega proračunskega primanjkljaja in dolgov spet postavile na noge, ne dajejo enopomenskih odgovorov, kaj šele tiste, ki se še opotekajo ali se tako kot Japonska poskušajo že desetletja vzravnati. V evrskem območju pa sta združena oba pola, in ko je v pričakovanju skorajšnje zmage Sirize v Grčiji skrajno levi pol spet začel dvigovati glavo, je nemški konservativni začutil dolžnost, da opozori na posledice. Če voditelj Sirize Aleksis Cipras svojo morebitno zmago vidi kot začetek »nujnih sprememb« v celotni Evropi, Nemčija namiguje, da njega in njegovo državo brez gospodarskih reform in odplačevanja dolgov čaka drahma.
Konservativna Nemčija, ki je v evro privolila po zagotovilih, da bo ta podoben njihovi trdni marki, s tem opozarja tudi morebitne druge evrske leve ali desne populiste. Nemci grožnjo vidijo tudi v verjetnem kvantitativnem sproščanju ECB, če bo to prineslo odkupovanje državnih obveznic evrskih držav, tudi tistih, ki jih trgi uvrščajo na smetišče, s skupnimi jamstvi. Po prepričanju številnih nemških ekonomistov bi ECB v nasprotju s svojo arhitekturo, zgrajeno na temeljih povojne Bundesbank, pomagala državnim proračunom.
Evro pretresajo tudi pričakovanja sprememb v drugih delih sveta. Zaradi morebitnih novih finančnih balonov zaskrbljena ameriška centralna banka verjetno ne bo več dolgo čakala z višanjem dolarskih obrestnih mer. Mednarodni kapital pa se zdaj v pričakovanju večjih dobičkov in stabilnosti še bolj zateka k dolarju. Nemški kritiki sicer verjamejo, da zaradi visokih dolgov tudi ameriška (in britanska) zgodba s kvantitativnim sproščanjem še ni končana. ZDA pa so v nasprotju z evrskim območjem že takoj po izbruhu krize obračunale s slabostmi v bančnem sektorju. Tudi sicer živahnemu ameriškemu gospodarstvu močno pomagajo še nizke cene energije.
Te po prepričanju številnih nemških ekonomistov pomagajo tudi evrskemu območju, zato naj bi bilo strašenje z deflacijo samo še en izgovor tistih držav, ki se nočejo spopasti s slabim razvojem in dolgovi. Ekonomisti te šole opozarjajo, da je tudi prvo industrijsko revolucijo spremljala deflacija, preplavljanje trgov s poceni denarjem pa najbolj koristi bogatim in samo povečuje socialne razlike. Nemčija hoče tudi verjeti, da so dogovorjena evrska pravila igre takšna, da bodo ob njihovem spoštovanju pomagala vsem, čeprav med tistimi, ki se ne strinjajo, ni samo Siriza. Sedanji prepiri pa imajo lahko tudi pozitivne stranske učinke. Šibki evro bo zdaj pomagal izvoznikom in najpametnejše države članice bodo poskrbele, da bodo imela njihova gospodarstva kaj izvažati.
