Ko je bila po naporni pogajalski noči 13. julija in večmesečni drami sklenjena kupčija med Grčijo in upnicami, je bilo očitno, da najtežji del rešitve, njeno uresničevanje v praksi, šele prihaja. Sporazum je temeljil na optimističnih predpostavkah in spreminjanje besed v dejanja se je v dolgih letih grške krize pokazalo za eno največjih težav.
Novi zapleti glede uresničevanja zavez, sprejetih v zameno za pomoč, zato ne bi smeli biti nobeno presenečenje. Laže se je podpisati pod obljube na papirju kot sprejemati boleče, nepriljubljene ukrepe v praksi. Begunska kriza, v kateri je na frontni črti spet nesrečna Grčija, je v zadnjih mesecih zgolj odvrnila pozornost od njenih hudih dolžniških in strukturnih težav.
Levičarsko-desničarska vlada Aleksisa Ciprasa se z reformno-varčevalnim reformnim svežnjem nikoli ni identificirala ali ga obravnavala kot neizogibno pot do dolgoročnega okrevanja. Zanjo je bil zgolj nujno zlo, s katerim se je rešila pred grozečim izstopom Grčije iz območja z evrom, ki je bil v končnici pogajanj že povsem odkrito na mizi.
Zamisli iz njega bi z velikimi težavami uresničevali že, če bi v Atenah obstajala polna politična volja za njegovo izvajanje. A Grčija nima administrativnih zmogljivosti za ukrepe pri, denimo, spodbujanju investicij za oživljanje gospodarstva in ustvarjanje delovnih mest. Tudi upnice so se vdajale iluzijam, da bo s sprejetjem tretjega rešilnega svežnja s strogimi pogoji drugače, kot je bilo prej.
Cipras že išče zaslombo v Parizu in bruseljskih institucijah, kjer je bilo lani največ razumevanja za grške želje. Nemčija pri strogih zahtevah noče popuščati niti za milimeter. IMF je pripravljen nadaljevati sodelovanje v projektu reševanja Grčije samo če bodo evrske države pripravljeni dati Atenam znatne dolžniške odpustke. Koreografija za nov del grške dolžniške drame je pripravljena.