Nova komanda Sove

Od leta 1990 je državo vodilo ducat vlad, poročila o stanju v državi in okolici pa je urejalo in podpisovalo ducat šefov obveščevalno-varnostne agencije. V povprečju naj bi torej vsaka nova vlada postavila novega direktorja Sove.

O čem govori nepisano, a precej zanesljivo pravilo, da skoraj vsaka nova vlada postavi novega šefa Sove? Predstavljamo si idealen tip državnega aparata. Laboratorijsko čist primer državnega aparata dela za skupno dobro, narod, državo. Enako velja za Sovo. Sova sicer dela za predsednika vlade, a ker laboratorijsko čist primerek predsednika vlade dela za skupno dobro, lahko v teoretičnem modelu vsak šef vlade sobiva z vsakim šefom Sove. Ko Sova v idealnem teoretičnem modelu brska med prestreženimi elektronskimi komunikacijami, ko zasleduje elemente, ki bi utegnili škoditi nacionalni varnosti …, dela za skupno stvar.

Naj bo jasno – kar je zapisano v zgornjih vrsticah, je prej fikcija kot teoretični model. Je prej utopija kot realen ideal. Od Udbe do Cie, od KGB do Stasija spremljamo zlorabe, ki jih za potrebe vladajočih ekip izvajajo tajne službe. Državne vladajoče garniture ne delajo za skupno stvar, pač pa delajo za partikularne interese. Delajo za interese vladajočih političnih in gospodarskih klik.

Zgodovinske izkušnje torej kažejo, da so obveščevalne varnostne službe po eni strani nujni del državnega aparata, ki pa zaradi velikih pooblastil in sredstev, s katerimi so oborožene, pomenijo nevarnost. Tajne službe lahko demokratično republiko branijo, lahko pa jo tudi ogrožajo.

Ko gre za Sovo, je posebej pomembno še nekaj. To je tisti del državnega aparata, ki je najmanj izpostavljen nadzoru javnosti. Javnost, denimo, ima možnost brskati po finančnih podatkih vseh državnih institucij. Po supervizorju lahko izvemo za vsako državno finančno transakcijo s pravnimi osebami. Edina izjema je Sova. Sovinih finančnih transakcij javnost ne more spremljati. Sova na svoji spletni strani sicer skovika, da je pod nadzorom javnosti. A to je bolj vljudnostna fraza. Sova je namreč edina institucija, ki dela za republiko, hkrati pa šef te institucije skoraj nikdar ne stopi pred publiko. Uradna biografija šefa Sove javnosti ni dostopna.

Poslovanje Sove je deloma izpostavljeno nadzoru sodne veje oblasti. A vedeti je treba, da je Sova tudi po spremembi režima prisluškovala, ne da bi za ta poseg pridobila sodno dovoljenje. Četudi ustava zelo jasno določa, da je poseg v zaupnost komunikacij mogoč le z izrecnim dovoljenjem sodne veje oblasti, so direktorji Sove zakonodajo in ustavo dolga leta brali absolutno površno – na način, da jim ne bi bilo treba na sodišče naslavljati prošenj za izvajanje prisluškovanj.

Deloma lahko Sovo nadzira parlamentarna oblast. V tem trenutku pa zakonodajna oblast Sove sploh ne nadzira, ker zaradi igric ni sposobna ustanoviti nadzorne komisije.

Kaj nam torej govori menjava šefa Sove? Dejstvo, da vsaka vlada zamenja šefa Sove, govori predvsem o tem, da smo zelo daleč od ideala (ali utopije, če hočete), ko bi državni aparata delal izključno za skupno stvar.