Tiskane izdaje
V sredo so policisti na mejnem prehodu Gruškovje zaustavili turški tovornjak. V napolnjeni prikolici, v kakršnih so na poti proti Evropi v zadnjih letih zaradi zadušitve umrli številni ljudje na begu, se je celotno pot iz Turčije stiskalo pet afganistanskih dečkov. Stari so bili štirinajst in petnajst let. Slovenska policija je napovedala, da jih bo, begunce iz najdaljše vojne v moderni zgodovini, ki z redkimi prekinitvami traja že skoraj tri desetletja, v njej pa je vrsto let sodelovala tudi Slovenska vojska, vrnila na hrvaško stran.
Afganistanski dečki poosebljajo usodo beguncev in migrantov v večjem delu Evropske unije. Ta je z zaprtjem meja, zidanjem stražnih stolpov in zidov, postavljanjem »tehničnih ovir« v obliki rezalne žice ter okrutnim prevodom humanitarne tragedije v varnostno krizo ljudi na begu pred vojno, revščino in političnim preganjanjem obsodila na neopisljivo trpljenje in, samo lani je v Sredozemlju umrlo 5000 beguncev, marsikdaj tudi smrt.
Pri razčlovečenju beguncev in migrantov ter dirigirani širitvi večplastne industrije strahu izjemno aktivno, skoraj »aktivistično« sodelujejo tudi slovenske oblasti. Včeraj je slovenska vlada na svoji redni seji sprejela novelo zakona o tujcih. Če bo parlament novelo zakona potrdil (o tem ni večjih dvomov), bo Slovenija dobila enega najbolj radikalnih zakonov o tujcih, s katerimi bo mogoče skoraj povsem zapreti mejo. Zakon, za katerega številni pravniki menijo, da je neustaven, hkrati pa krši mednarodne konvencije in evropsko pravo, lahko Slovenijo kadar koli spremeni v »vojno krajino«, vsekakor pa našo državo uvršča v vrh evropske ksenofobije in nazadnjaštva. In to v času, ko državi ne preti nikakršen nov »migrantski val«, saj se tako Ankara kot Bruselj, ki ponovno uveljavlja drugi dublinski sporazum (Dublin II), iz čistega političnega oportunizma in na hrbtu več sto tisoč ubogih duš trudita storiti vse, da bi umazani evropsko-turški begunski dogovor »preživel«, velika večina beguncev in migrantov pa v EU vstopa po tako imenovani saharsko-sredozemski poti, tega velikanskega množičnega grobišča.
Ob potezah slovenskih oblasti, ki jih je treba razumeti tudi v smislu »podizvajalske« funkcije evropske (proti)begunske in (proti)migranstke politike, bi bilo mogoče sklepati, da živimo v izrednih razmerah, celo v vojnem stanju, ali pa da se proti slovenski južni meji valijo milijonske kolone »njih«, »tistih« in »drugačnih«. Ljudi brez imen, priimkov, usod in prihodnosti, ki sta jih Bruselj in Ljubljana z uničujočo paranoidno motnjo na pogon ksenofobije, rasizma in vedenja tudi s pomočjo medijev in družabnih omrežij »poresnične družbe« spremenila v razosebljeno barbarsko gmoto brez - dobesedno - človekovih pravic.
Politika, ki sebe razume kot sredinsko, je s postavitvijo žice na slovensko-hrvaški meji tako javni kot politični diskurz porinila proti skrajnemu desnemu robu. Z novelo zakona o tujcih je vladajoča koalicija dokončno vstopila na polje skrajne desnice, tej pa omogočila, da si bo, opogumljena z dogajanjem po Evropi in ZDA, lahko že zelo kmalu privoščila vse tisto, o čemer so njeni volivci razglabljali le na internetnih forumih in v gostilnah.
Že videno.
