Novi dolgovi, stare dileme

Med današnjim zasedanjem evrske skupine o proračunih članic bo v Bruslju in okolici potekala velika stavka, ki bo omrtvila življenje v belgijskem glavnem mestu. Sindikati protestirajo proti reformno-varčevalnim načrtom nove, desnosredinske belgijske vlade, ki želi urediti javne finance in postaviti gospodarstvo na trdnejše temelje. Splošna stavka v eni največjih javnofinančnih grešnic bo čez teden dni.

Četudi je najhujši del dolžniške krize v območju evra najbrž že končan, je spopadanje z njenimi vzroki in posledicami še v polnem teku. Zagovornikom večje discipline z Nemčijo na čelu je uspelo spraviti primanjkljaje na ravni celotnega območja evra na sprejemljivo raven, toda nekaj članic z Italijo in Francijo na čelu se še vedno postavlja po robu varčevalni dogmi in noče sprejemati nepriljubljenih reform. Nova komisija Jean-Clauda Junckerja ima, vsaj na začetku mandata, več posluha za njih.

Juncker že tako noče, da bi bila komisija v očeh Evropejcev videti kot institucija, ki z bičem priganja članice k nepriljubljenim varčevalnim ukrepom s kratkoročnim negativnim učinkom na gospodarsko rast in zaposlovanje. Ostaja grenak priokus, ker je Bruselj v bitki z velikimi očitno manj strog, kot je (bil) z Grčijo&Co. Poleg tega je komisija tarča očitkov, da s popuščanjem izgublja avtoriteto in pri moči za uveljavljanje pravil postaja podobna Združenim narodom …

Razumljivo je, da tudi Nemčija v času, ko je Evropa na robu stagnacije, ne more za vsako ceno siliti članic v zategovanje pasu. Bolje bi bilo, da bi same dojele škodljivost političnega popuščanja interesnim skupinam, kupovanja socialnega miru in posledičnega kopičenja dolgov. Že francoski komisar Moscovici ugotavlja, da bodo države, ki se zadolžujejo dolgoročno, revne, saj z denarjem, ki bi ga lahko namenile za gospodarstvo, izobraževanje in socialo, plačujejo obresti.

Tudi spomladi, ko bo vprašanje spet na mizi, bodo dileme iste.