Tiskane izdaje
Po stotih urah pogovorov z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, ki po nemškem prepričanju niso prinesli veliko, kanclerka Angela Merkel Rusijo obtožuje nespoštovanja ozemeljske celovitosti in suverenosti Ukrajine, vmešavanja v Moldaviji in Gruziji ter ustvarjanja politične in gospodarske odvisnosti na Zahodnem Balkanu.
Ruski predsednik pa verjame, da hočejo nasprotniki razbiti njegovo državo, tako kot so razbili Jugoslavijo, ZDA, ki naj bi neposredno ali pa v ozadju vplivale na ruske odnose s sosedami, pa bi našle načine za preprečevanje ruske rasti tudi brez »krimskega izgovora«. Krim je po njegovem za Rusijo svét, tako kot je jeruzalemski tempelj svét za islam in judovstvo, A Rusija se ni pustila premagati Hitlerju in se ne bo tudi zdaj. »Za mnoge evropske države sta suverenost in nacionalni ponos pozabljena koncepta in luksuz, za Rusijo pa je resnična suverenost absolutno nujna za naš obstoj,« je Putin dejal v nedavnem govoru ljudstvu.
Nemško vlado k ukrepom proti »potiskanju Rusije iz Evrope« poziva tudi šestdeset uglednih osebnosti, med njimi nekdanja kanclerja Gerhard Schröder in Helmut Schmidt ter nekdanji predsednik Roman Herzog. Nihče noče vojne, a če se bo spirala medsebojnih groženj nadaljevala, se po prepričanju podpisnikov pomikamo k njej, zato pozivajo k novi politiki popuščanja v Evropi. Kritiki peticije pa navajajo, da v Ukrajini že divja vojna, in podpisnikom očitajo, da o »sosedi Rusiji« govorijo, kot da vmes ne bi bilo cele vrste zdaj zelo prestrašenih držav. Celo rusko pripadnost Evropi spremljajo do dunajskega kongresa 1814, prav tistega, ki je zacementiral delitev Poljske. Omenjajo Hitlerjev napad na Sovjetsko zvezo, ne pa tudi pakta Molotov – Ribbentrop, ki ga je pred kratkim zagovarjal prav Putin.
Tudi ruski predsednik velja za navdušenega študenta zgodovine in še posebno vestfalskega miru, ki je v 17. stoletju obračunal z verskimi prevladami v Evropi ter uveljavil suverene države. Te so na stari celini v rednih presledkih skrbele za uničujoče vojne in po obeh katastrofalnih morijah 20. stoletja so se evropski voditelji odločili za preseganje klasične nacionalne države v evropskih integracijah, ki naj bodo odprte za vse z izpolnjenimi pogoji demokratične politične ureditve, pravne države in tržnega gospodarstva. V politični realnosti so seveda tudi drugi razmisleki, med njimi težko oprijemljivi »kulturni« ali celo verski, v načelu pa naj bi bila Evropska unija nosilka pomirjevanja in sodelovanja. In res so vse od konca druge svetovne vojne med članicami EU divjali le besedni ali gospodarski konflikti, zdaj pa se zaradi ruskih očitkov zahodnega obkroževanja vojna zdi vse bliže tudi Evropi.
Nad Putinovo Rusijo čedalje bolj razočarana nemška kanclerka Angela Merkel še naprej stavi na diplomacijo, a tudi na Natovo in evropsko enotnost, in nemški analitiki res domnevajo, da ruski predsednik ni pričakoval tako soglasne uveljavitve gospodarskih in drugih sankcij, ki jih njegova država skupaj že boleče čuti skupaj z nizko ceno nafte. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble zdaj o svoji šefinji pravi, da je uspešnejša od Napoleona, in čeprav je s tem mislil bolj na njen prispevek k razvoju nemške družbe, kanclerka tudi v zunanji politiki ponavadi popušča le do temeljnih načel. Eno od teh je prepričanje, da evropskih meja ni mogoče spreminjati z vojaškimi škornji, zato se nova soočenja zdijo skoraj neizogibna.
