Novi krog prerivanja

Nenavadna saga z upokojitvijo rektorja mariborske univerze Igorja Tičarja se končuje. Sicer še ne povsem, če bi ustavno sodišče v prihodnjih mesecih rektorju, ki meni, da ima pravico štiriletni mandat izpeljati do konca, pritrdilo, bi se na rektorski položaj vrnil. Vendar je to malo verjetno, očitno bodo pooblastila kratek čas v rokah prorektorjev, nato pa bo izvoljen novi rektor. In takoj ko se bodo začele volilne aktivnosti, se bodo ponovno pokazala vsa globoka nasprotja med univerzitetnimi akterji, ki so botrovala tudi aktualni upokojitveni zgodbi.

Da ne bo pomote, kljub nekaterim nejasnostim očitno pravni argumenti niso bili na Tičarjevi strani, sicer ne bi senatu in upravnemu odboru univerze včeraj predlagal sklepov, s katerimi med drugim s 1. januarjem 2016 sam sebe razrešuje s funkcije. Kar je res lahko tudi nenavadno, če je nekdo izvoljen za določen mandat, bi moral imeti tudi pravico, da ga dokonča, sicer bi ga kot neprimernega kandidata morala izločiti že volilna komisija.

Vendar suha pravna vprašanja v tej zadevi verjetno niti niso odločilna. Zelo verjetno bi vsi zamižali na eno oko in bi Tičar dokončal svoj mandat brez pretresov, če ne bi bilo na univerzi nekaj taborov, ki na vse načine poskušajo spraviti v ospredje svoje liderje, obenem pa nasprotnike eliminirati z vsemi sredstvi. V določeni meri je Tičar tej opoziciji sam ponujal argumente; v svojem slogu – ki je včasih lahko tudi simpatičen – je bil vse prevečkrat odrezav in vehementen, prav tako je veliko preveč nonšalantno reagiral na nekatere probleme, kot so sistemizacija delovnih mest, izplačilo neizplačanih razlik v plačah in sprememba statuta.

Poleg tega je imel nekatere nenavadne zamisli, recimo, da bi zaradi nejasnosti njegove upokojitve pogodbo o rektorski funkciji podpisal z najstarejšim prorektorjem ali da bi to funkcijo opravljal kar pro bono, kar je res vzbujalo vtis, da se položaja oklepa z vsemi sredstvi. Predvsem pa je bil povsem neustrezen in medel njegov odziv ob aferi spolnega nadlegovanja na univerzi, takšnih spodrsljajev si prvi mož univerze nikakor ne bi smel privoščiti.

Po drugi strani pa bi verjetno tisti, ki imajo drugačne interese in svoje rektorske favorite, poskušali Tičarja čim prej spraviti med upokojence, tudi če vseh teh napak ne bi bilo. Zato se v prihodnjem letu spet obeta veliko lobiranja in prerivanja ter takšnih in drugačnih obljub posameznim fakultetam, da se pridobijo zavezniki in zadostna večina. Na pročelju rektorata sicer visijo veliki plakati, da je po Timesovi lestvici mariborska univerza po kakovosti v Sloveniji na prvem mestu, vendar bi nekaj te odličnosti pričakovali tudi pri internih opravilih. Torej pri racionalnem in tehtnem izboru rektorja, ki bi moral imeti ob vseh strokovnih tudi ustrezne osebnostne karakteristike in reference. Doslej na mariborski univerzi s tem niso imeli veliko sreče, Tičar pa še zdaleč ni bil med najslabšimi.