Tiskane izdaje
Največjih kritik včeraj dokončno pokopanega koncesijskega sistema gospodarjenja s slovenskimi državnimi gozdovi je bila deležna smešno nizka koncesnina, ki so jo koncesijska izvajalska podjetja na začetku morala plačevati državi od vsakega posekanega kubičnega metra lesa.
Da država premalo zasluži, da se denar, zaslužen v državnih gozdovih, tako neupravičeno preliva v zasebne žepe lastnikov koncesionarskih podjetij, se je govorilo že leta, čeprav so se koncesijske dajatve v zadnjih letih zviševale in na koncu dosegle skoraj štirikrat višjo vrednost kot na začetku. Vlada je zato verjetno bolj po inerciji kot zato, ker bi bilo to še vedno potrebno, pred dvema letoma začela in zdaj končala spremembo sistema gospodarjenja z državnimi gozdovi. Poslej ne bo več »koncesionarskih privilegirancev«, ampak se bodo izvajalci morali sproti na razpisih potegovati za delo. Pa je to dobro?
Vsaj na začetku že ne, saj novo podjetje Slovenski državni gozdovi svoje poslanstvo začenja kot nebogljen nedonošenček, ki bo potreboval še nekaj mesecev državnega inkubatorja, da bo začel v celoti opravljati svoje poslanstvo. Medtem pa bo stotrideset potrjenih izvajalcev čakalo brez dela in propadalo.
Pa tudi po tem, ko se bo novi sistem v celoti zagnal, je vprašanje, kaj bo prineslo izbiranje izvajalcev po enem samem merilu, najnižji ceni dela. Res bo morda država zaradi dumpinških izvajalskih cen za les iz svojih gozdov zaslužila nekoliko več, toda tako nizke cene bodo izvajalci lahko ponudili le z brezobzirnim izkoriščanjem delavcev in neupoštevanjem delovnopravne zakonodaje. Ali so vsi pri nas, tudi država, že pozabili na sužnje iz postojnskega Marofa ali na sramotno slabo plačane neprijavljene snažilke v državnih pisarnah?
