Tiskane izdaje
V evropski politiki že dolgo ni pozitivnih sporočil. Zato v Bruslju skoraj vsakemu dosežku pripišejo zgodovinske razsežnosti. A če bo prostotrgovinski sporazum med EU in ZDA, o katerem so se ob robu vrha G8 začeli neuradno pogajati, sklenjen, si bo res zaslužil pridevnik zgodovinski. Ob izbruhu krize so stari načrti zanj ležali v zaprašenih predalih, po novem je dobil skoraj vlogo odrešitelja.
Spodbujal naj bi gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest. Nezanemarljive so njegove strateške razsežnosti. Pomeni utrjevanje tradicionalnega Zahoda v tekmi z drugimi deli sveta, predvsem s Kitajsko, s katero se tako ZDA kakor tudi EU zapletajo v čedalje več trgovinskih nesoglasij.
A tudi pasti, povezanih z njim, ne primanjkuje. Negotovo je, kako se bodo odzvali partnerji iz WTO, ki že dolga leta ne more zagnati novega kroga liberalizacije svetovne trgovine. Tudi v EU bi lahko povzročil trenja, saj si od njega obetajo največ koristi zagovornice svobodne trgovine z Nemčijo in Britanijo na čelu. Francija po drugi strani s svojo zahtevo za exception culturelle (ne glede na vsebinsko naravo vprašanja) že postavlja meje novemu čezatlantskemu paktu.
Prej ali slej se bodo pojavila vprašanja, povezana z razvpitimi Monsantom in hormoni v mesu. EU, ki je ponosna na svoje visoke standarde varovanja potrošnikov, bo težko privolila v njihovo zniževanje, da bi ustregla željam po bolj svobodni trgovini. Ker je začetek pogajanj eden od odgovorov na gospodarsko krizo, bi bilo smotrno, da bi na čezatlantski ravni vsaj enako pospešili prizadevanje za izsušitev davčnih oaz in pravičnost na davčnem področju. To sta temi, pri katerih bodo voditelji G8 raje vztrajali pri manj zgodovinskih sklepih.
