Novi svet nacionalistov

Od ruskega predsednika Vladimirja Putina smo že navajeni odnosa »deli in vladaj« do Evropske unije, toda če takšno politiko izbere najpomembnejša zaveznica ZDA, to pomeni resno grožnjo, ob ustoličenju Donalda Trumpa v Belo hišo verjame tudi nemški socialdemokrat Niels Annen. Če prištejemo še britansko referendumsko odločitev za odhod iz EU, potem lahko verjamemo evropskim nacionalističnim strankam, da se Evropi, kakršno smo poznali do zdaj, slabo piše.

Marine Le Pen iz francoske Nacionalne fronte, Frauke Petry iz Alternative za Nemčijo, Geert Wilders iz nizozemske Stranke za svobodo, Matteo Salvini iz italijanske Severne lige in Heinz-Christian Strache iz avstrijske ÖVP – ki ga v Koblenzu ni bilo le zato, ker je lobiral v Washingtonu – se tega veselijo, saj je EU zanje tiranka evropskih ljudstev. Kdor verjame, da gre za projekt miru po stoletjih nacionalnih prepirov in krvavih spopadov, je lahko zelo zaskrbljen. Volilna zmaga vsakega od naštetih politikov bi skoraj gotovo prinesla še kakšen referendum o izstopu iz EU in njegov uspeh bi v resnici lahko pomenil začetek konca.

Bo po tem samo še vprašanje časa, kdaj bodo močnejše države začele izigravati šibkejše? Majhne države s sebičnimi sosedi bi morale še posebej tesno držati pesti in pomagati, da bodo prevladale proevropske sile. Nacionalisti prepričujejo, da je EU ovira svobodi, a bi morali za prepoznanje mirovnih potencialov združevanja tudi sami prešteti vse vojne in upore na celini v osemnajstem ali v devetnajstem stoletju, ki sta jih v dvajsetem »kronali« prva in druga svetovna vojna. Po zadnji je tudi zahodna Evropa videla razkazovanja mišic, a so bili različni prepiri zaradi ribarjenja in podobnega hitro pomirjeni ter tudi sicer popolnoma nekaj drugega kot prejšnje vojne. Nekatere od teh so merili v desetletjih in mnoge v grozljivem številu žrtev.

Res je tudi Evropska unija z različnimi regulatorskimi besnili in drugimi pomanjkljivostmi dokazala nujnost razprav o dobrem razvoju, pri čemer se zagovorniki vse tesnejšega združevanja prepirajo s tistimi, ki verjamejo, da EU lahko nastopa le tam, kjer se ne morejo dogovoriti države. To zadnje je morda res bolj v duhu začetkov združevanja ter sedanje politične in gospodarske realnosti, razprava pa je mogoča in celo nujna za dokaz prednosti liberalnih demokracij pred drugimi političnimi sistemi. Odločni »Non«, »No«, »Nein« in »Ne« so potrebni proti poskusom razdvajanja za vrnitev razmer, v katerih pravna država in pravice posameznika niso veljale veliko.

Poleg Rusije in ZDA, ki vse bolj poudarjajo nacionalizem, je zgodovinska odgovornost Evrope do same sebe in vsega sveta še posebno velika, a pavšalne ocene ne bodo dovolj. Demona preteklosti bodo premagali le tisti, ki bodo vsem državljanom zagotovili razvoj. To ne pomeni le prerazporejanja denarja, kot bi si tudi želeli nekateri, zato je v časih obračunavanja z do zdaj znanim načinom dela in pogostega občutka premajhne varnosti ta naloga za vsako državo še posebno zahtevna.