Kombinacija medijskih lastnikov, ki večinoma ne vedo, kaj z mediji početi (kaj šele, da bi se nanje spoznali), vedno večjega rumenila tudi v »resnih« medijih, kolobarjenja samooklicanih medijskih zvezd od ene medijske hiše do druge, pa vse do vedno bolj obupanih novinarjev, ki le še vijejo roke nad lastno usodo in sprašujejo, ali bi jim, lepo prosim, kdo že enkrat pomagal, morda tako, da bi preprečil balinanje z lastniškimi deleži medijskih hiš ali okrepil avtonomnost novinarskega dela ali morda celo oboje. Težava je le ta, da se ta ista zgodba v rednih intervalih dogaja že zadnjih petnajst let. Le generacije se menjajo. Tako kot v Márquezovem romanu Sto let samote.
Tokratni poziv novinarskih aktivov je na neki način še posebno ironičen, saj novinarji od države zahtevajo zaščito pred kapitalom. Ne, to ni pomota, to je dejansko stanje slovenskih medijev, ki hkrati razkriva tudi vso njihovo bedo. Ustvarjalci slovenskega javnega mnenja so razpeti med Scilo politike in Karibdo kapitala in zdi se, da bodo večno obsojeni na tekanje od ene do druge, pač odvisno od tega, katera jih bo blagovolila poslušati v danem trenutku.
Tokrat je to, zdi se, politika. Premier Pahor si bo menda jutri vzel čas in prisluhnil zahtevam novinarskih aktivov, predsednik Türk pa je že podprl novinarje v njihovih zahtevah. Na sladke besede je treba gledati s skepso, še posebno, ko jih izrekajo tisti, ki jim novinarji v službenem času gledajo pod prste. Konec koncev ne kaže pozabiti, da je pred manj kot petimi leti ta ista država, resda pod drugo oblastno opcijo, divje orala po tej isti medijski krajini in jo skušala preoblikovati po svoji podobi. Takrat so novinarji bežali v objem kapitala, ki je obljubljal nebesa na zemlji in svobodo pisane ter govorjene besede. Kakšno je stanje danes, vidimo.
Ko odstranimo ves balast in tipično slovenske zamere, ki se hočeš nočeš naberejo v družbi, za katero se vedno bolj zdi, da živi magični realizem vasice Macondo, pridemo do bistva: kako novinarjem zagotoviti dovolj avtonomije, da bodo lahko upravičili – še bolje – spet pridobili zaupanje občinstva, spoštovanje tistih, ki jih nadzirajo, in upoštevanje pri tistih, ki medije vodijo poslovno.
Odgovor je žal ta, da si je to avtonomijo treba izboriti. Če se hočemo kot družba izviti iz primeža ponavljajoče se zgodbe (pri tem da ta, medijska, zgodba še zdaleč ni edina), potem mora nekdo podstaviti hrbet in prestreči udarec. Sedem novinarskih zahtev je takšen poskus prestrezanja ponavljajočih se udarcev novinarski svobodi in avtonomiji. In ker je stanje resnično precej zavoženo, je morda v danem primeru poziv politiki, naj vendarle že nekaj stori, celo upravičen. A računati na to, da bo cilj s tem dosežen, je iluzorno. S tem bo morda narejen šele prvi korak.
Kajti, če parafraziramo Kardelja: avtonomije novinarju ne moreta dati ne kapital ne država. Avtonomijo si lahko ustvari le novinar sam. Kajti, če parafraziramo Kardelja: avtonomije novinarju ne moreta dati ne kapital ne država. Avtonomijo si lahko ustvari le novinar sam.
Iz tiskane izdaje NeDela
Slika je simbolična Foto: Igor Modic/Delo