Tiskane izdaje
Ko se na morju ali kopnem, v ideologiji ali na trgu spopadajo velike sile, se takoj začne govoriti o ustvarjanju nove svetovne ureditve. Toda veliki le obnavljajo staro delitev sveta z novo razporeditvijo sil. Nova ureditev se rojeva na majhnih dvoriščih. Denimo na Tajskem ali v Turčiji. Na Filipinih ali Japonskem.
To ne pomeni, da govorimo o majhnih državah. Tajska s 67 ali Turčija s 75 milijoni ljudi, Filipini s 107 ali Japonska s 127 milijoni prebivalcev so majhni igralci samo v primerjavi s tistimi, ki režejo svet kakor veliko lubenico. Toda ravno tajski Prajut Čan Oča, turški Recep Tayyip Erdoğan, filipinski Rodrigo Duterte ali japonski Šinzo Abe najizzivalneje postavljajo vprašanje, kakšno moralno ureditev potrebujejo v 21. stoletju.
In kaj početi s pridobitvami globalizacije, denimo z dinamično gospodarsko rastjo, s tehnološko modernizacijo in z demokratizacijo družbe, ter kaj storiti z njenimi posledicami, denimo z izgubo moralnega kompasa in s čedalje večjo praznino v sistemu vrednot? Če upoštevamo, da je bruto družbeni proizvod na glavo prebivalca razmeroma skromen v Turčiji (11.000 dolarjev) in na Tajskem (5700) ter še skromnejši na Filipinih (manj kot 3000), na Japonskem pa je zelo visok (38.000 dolarjev), a se znižuje, bi lahko rekli, da je med njimi precej več razlik kot podobnosti.
In vendar vse te države povezujejo podobna vprašanja etosa in etikosa. Kakšen bi moral biti odnos med skupno globalno resničnostjo in miti, vgrajenimi v temelje posameznih zgodovin, in katere so tiste vrednote sodobnega časa, s katerimi bi lahko povezali vse segmente družb, globoko razdeljenih na sodobno in tradicionalno, odprto in ksenofobično?
Tajska in Japonska se spoprijemata z vprašanjem, kako monarhijo prilagoditi 21. stoletju. Kralj Bumibol Aduljadedž je monarh z najdaljšim obdobjem vladanja, japonsko cesarstvo pa je monarhija z najdaljšo nepretrgano zgodovino. A zdaj ne gre za zgodovino, ampak za prihodnost. Tajskega kralja bo nasledil hedonistični sin, znan po podkupljivosti, po umiku japonskega cesarja pa se bo v cesarsko palačo naselil občutljivi princ z razočarano princeso, ki s težavo prenaša odrekanje svoji življenjski poti in težo krone. Zdi se, kakor da se Tajci in Japonci bojijo, da bo odhod vladarjev povzročil smrt prav tistih vrednot, zaradi katerih sta bila priljubljena: zvestoba narodu, odgovoren odnos do položaja, čeprav je le protokolaren, ter obramba harmonije in miru.
Turčija in Tajska se sprašujeta, kako ohraniti demokracijo, ujeto med vojsko in razdeljeno družbo, Filipini in Turčija pa so se združili v porazu človeškosti in svojih religij, potem ko sta državi ponovno posegli po smrtni kazni. V teh državah kujejo novo svetovno ureditev. Moralno, vrednostno in kulturno. Pozorno je treba opazovati, kako se bo z njihovih dvorišč širil cvetni prah novega časa. O vplivu velesil na svet vemo skoraj vse. Vedno znova se nam na enak način v grlu zataknejo semena iz njihove lubenice. O vplivu malih-velikih igralcev na vse nas pa se moramo še marsikaj naučiti iz njihovega laboratorija, v katerem nemirno vre.
