Novo in staro

V odnosih z Italijo je še veliko neopravljenega dela.

Objavljeno
10. julij 2012 20.13
Napolitano
Saša Vidmajer, zunanja politika
Saša Vidmajer, zunanja politika

Noben tuji predsednik že skoraj dvajset let ni nagovoril slovenskega parlamenta, in to je čast, ki mu je pripadla zaradi »osebne zavzetosti za krepitev odnosov s Slovenijo«. Noben šef italijanske države pred njim ni izrekel tako grobih žaljivk kot sedanji stanovalec Kvirinala leta 2007, ko je govoril o »krvoločnih Slovanih«; s tem je teza o Slovencih kot »genocidnem narodu« postala institucionalna resnica. Z Giorgiem Napolitanom, ki je sinoči prišel na državniški obisk v Slovenijo, je, tako kot s slovensko-italijanskimi odnosi sploh, povezan niz paradoksov.

Italija je bila prva država, katere predsednik je po osamosvojitvi osebno prinesel v Ljubljano listino o priznanju. Kmalu je postala najtežavnejša soseda: nobena druga ni odkriteje izsiljevala novonastale države, nihče ni kazal toliko nespoštljivosti. In vendar se je po dolgi etapi zaostrovanja in pogojevanja konfrontacija delno izčrpala. Napolitanova simbolna gesta julija 2010 v Trstu, ko se je poklonil spominu na žrtve fašizma, je bila nepredstavljiv zasuk. Lani se je udeležil proslave ob dvajsetletnici slovenske države. To ni samoumevno. Ko je Italija lani praznovala stopetdeseto obletnico združitve, v Rim ni bilo francoskega predsednika.

V dvajsetih letih od vzpostavitve diplomatskih odnosov sta državi prehodili dolgo pot. Veliko stvari, predvsem na simbolni ravni, se je spremenilo, mnoge, vsebinske so ostale nespremenjene. Manjšina še vedno prosi za tisto, kar ji pripada, Italiji ni mar za slovensko nasprotovanje plinskemu terminalu ob meji, o vračanju umetnin državniki molčijo. Navsezadnje tudi gorja, ki so ga Italijani prizadejali Slovencem in drugim Slovanom, večina Italijanov še vedno ne pozna. Odnos je bolj sproščen, opaziti je novo kakovost, a veliko dela ostaja neopravljenega.