Tiskane izdaje
Že tako trhli evropski azilni sistem se je med lanskim zaostrovanjem begunske krize podrl kot hišica iz kart. V Unijo, pravzaprav le v peščico od skupaj 28 članic, je lani v kaotičnih okoliščinah in ob pomanjkljivem nadzoru prišlo več kot milijon migrantov in beguncev. Uvajanje nadzora na notranjih schengenskih mejah je bila ena od posledic.
Šele s kupčijo s Turčijo si je Unija kupila čas za pripravo stabilnejše rešitve. Pakt z Ankaro je bil seveda ena od posledic nemoči EU, zaradi katere je ta lahka tarča za izsiljevanje. Četudi je vsaj politično in moralno kočljiv, je bil v sedanjih razmerah brez alternative. Bi bilo v času zapiranja meja v ciljnih državah res boljše nadaljevanje prihoda množic nesrečnikov čez Balkan?
Evropska komisija je pripravila predloge na področjih, ki morajo biti obravnavana kot celota. Zgolj sporazum s Turčijo omogoča organiziran prihod beguncev. Brez sodelovanja z njo ne more delovati nadzor zunanje meje v vzhodnem Sredozemlju, ki je pogoj za delovanja schengenskega območja brez nadzora na notranjih mejah kot ene največjih pridobitev evropskega združevanja.
Tudi zato je pakt s Turčijo nujno zlo. Cena težkega položaja, v katerega se je Unija spravila sama, bo visoka. Odpravlja vizume za Turke kot glavno nagrado za voljnost, četudi ne bodo izpolnjeni vsi pogoji. Da bo vse res delovalo, bodo članice EU morale biti pripravljene sprejeti še več beguncev, ki so že v Turčiji. Tudi v Afriki že čakajo množice ljudi.
Bruselj se še ni odrekel želji, da bi prosilce po EU razporejali po »poštenem« ključu. Prvič so na mizi konkretne sankcije za članice, ki niso pripravljene na solidarnost z vstopnimi državami in nočejo prevzemati bremen. Predlog je težko izvedljiv, saj si ni mogoče predstavljati, da bi, denimo, Varšava plačala milijardne zneske za begunce, ki sploh nočejo zatočišča na Poljskem. Tavanje v temi se bo očitno nadaljevalo.
