O inovacijah v kmetijstvu – tekma s časom

V Sloveniji še na prste preštevamo kmečka gospodarstva, ki uporabljajo napredne rešitve.

Objavljeno
22. september 2014 20.14
Ljubljana 05. september 2014
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo
V Sloveniji kot papige ponavljamo, da smo prehransko podhranjeni, in da je izplen našega kmetijstva, v katerega usmerjamo milijonske zneske evrov tudi za pospeševanje nezadostne pridelave, preskromen. Že leta vemo, da bi kljub omejenim naravnim danostim lahko pridelali več zelenjave, denimo, ali pa da bi lahko z višjo produktivnostjo tudi v drugih delih kmetijske proizvodnje povečali skupni delež samooskrbe. A tega se ne da brez ustreznega znanja in pripomočkov, ki lahko to znanje pripeljejo do konkretnega uporabnika.

V državi, kjer se otepamo z zgodovinsko pogojeno neugodno posestno sestavo, v katero je bolj kot ne ujetih skoraj 75.000 kmečkih gospodarjev, je v povprečju za povrh, kot kaže, zelo po polžje mogoče premikati meje pri doseganju razvojnih ciljev. Ob povprečni starosti gospodarjev teh kmetij pri 57 letih in pomanjkanju znanja, zlasti specializiranega znanja v vseh proizvodnih usmeritvah v kmetijstvu, je zato veliko breme izobraževanja in prenosa znanja k uporabnikom naloženo javni svetovalni službi. Ta pa ob preobilju administrativnega dela, povezanega s subvencijami in drugimi pomočmi kmečkemu življu, s katerimi nenazadnje tudi država želi popravljati krvno sliko svojega kmetijstva v okvirih EU, ne zmore ali pa preprosto ni več kos slediti sodobnim dognanjem in jih posredovati do uporabnikov. Do tistih namreč, za katere so zgovorni uradni podatki o splošni izobrazbi in tisti za gospodarjenje na kmetijah. Kar 43 odstotkov se jih lahko »pohvali«, da imajo največ osnovno izobrazbo, 51 odstotkov jih ima nižjo ali srednjo izobrazbo in le 6 odstotkov jihz ima višjo ali visoko izobrazbo. Množica gospodarjev se zanaša pri svojem delu predvsem na praktične izkušnje, dobra četrtina pa si pomaga z znanjem, pridobljenim na tečajih iz kmetijstva.

Tudi zato lahko v Sloveniji, kjer sicer ne manjka inovatorjev in njihovih v svetu že marsikje uveljavljenih praktičnih rešitev za kmetovanje v 21. stoletju, bolj kot ne na prste preštevamo napredna kmečka gospodarstva, ki vedo za te rešitve in jih že tudi uporabljajo. Če ne drugače, poskusno za raziskovalne potrebe ali zato, ker je takšna »naloga« družbe, s katero so v okviru z evropskim denarjem plačanega projekta sklenili posel. V obojestransko korist seveda, ki pa je na daljši rok lahko dobro tudi za celotno kmetijsko gospodarstvo.

Za odločnejši korak h kmetijstvu prihodnosti bo tudi v slovenskih razmerah pač nujno preklopiti na višje obrate in prispevati k sestavljanju nove podobe mostu med kmetijstvom včeraj, danes in jutri. Zato, da bi bili lažje kos izzivom časa, v katerega že tako preveč odločno s svojimi interesi posegajo največji svetovni igralci, kakršen je razvpiti ameriški Monsanto, eden največjih proizvajalcev in oskrbovalcev z GSO semeni. Se lahko čudimo, zakaj so v času, ko nam podnebne spremembe čedalje bolj krojijo vreme in vplivajo na proizvodni zemljevid sveta, pri omenjeni nadnacionalki za milijardo dolarjev družbo, katere ključni »proizvod« so mikroprognoze vremena? Da bodo znali kmetu zgolj svetovati, kateri hibrid semena je z vso spremljajočo tehnologijo primeren za to in to sestavo zemlje na tem in tem koncu sveta?