O obrazih

Razkorak med močjo vlade in javnim mnenjem se bo v prihodnjih mesecih kritično povečeval.

Objavljeno
24. oktober 2012 22.14
Ljubljana 23.10.2012 - Predsedniski kandidati MIlan Zver Danilo Turk in Borut Pahor na soocenjih na TVS.foto:Blaz Samec/DELO
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Po prvem televizijskem soočenju treh kandidatov za predsednike, Boruta Pahorja, dr. Danila Türka in dr. Milana Zvera, je mogoče ugotoviti tole: zmagal bo tisti, ki bo pred ljudmi simbolično ubranil občutek za državljansko suverenost, ki jim bo v razdivjanem kriznem cunamiju vzbudil upanje, da v njem ne bodo izgubili svojega obraza.

Prav to - namreč izgubljanje obraza - je tisto, kar se skoraj na vseh družbenih ravneh dogaja (bržkone) zaradi sistematičnega širjenja kulture strahu in diferenciacije. Vlada in socialni partnerji se intenzivno pogajajo o strukturnih reformah, toda zdi se, da se pogajajo o nečem, kar je že dogovorjeno, le da zadnji tega še ne vedo. Ali še slabše: da vedo, pa se nekateri pogajajo zgolj navidez.

Če bo pri reformah umanjkal kateri od ključnih ukrepov, bodo posledice čutili vsi: to je bila v ponedeljek v parlamentu neizprosna formula predsednika vlade Janše, toda hkrati le redki ne vidijo, da se pod to logično tezo skriva vzporedna realnost, ki s slabo prikritimi kadrovanji in nespametnimi političnimi potezami razkriva dvojni (predatorski) obraz akterjev.

Javnomnenjski ratingi vlade so porazni in vodilna SDS po raziskavah (zadnja je bila vox populi) beleži rekorden upad priljubljenosti. Hkrati ljudje nasprotujejo referendumom, saj vedo, da bi ti Slovenijo kaj lahko privedli v grški scenarij. Odgovornost, ki jo je javnost privzela samoiniciativno, gre na račun izgubljanja lastnega obraza: ko se v nečem pustiš izsiliti, ker bi sicer izgubil še več, se namreč zgodi prav to. Spreminjanje družbene, socialne in izobrazbene strukture družbe na račun vitalnih povzpetnikov, preračunljivih japijev in lisic, ki so na dvomljivih zasebnih fakultetah dosegle svoje izobrazbeno grozdje, prav tako pomeni izgubljanje kolektivnega družbenega obraza. Na koncu tega procesa se bo tako ali drugače oblikovala brezobrazna večina.

Zdi se, da se temu viharju ni več mogoče izogniti. Kot vse velike polomije v zgodovini, prihaja pod zastavo pravičnosti ter reševanja države in ljudi. In kot vse velike polomije v zgodovini se bo izkazalo, da bi bilo položaj mogoče rešiti z dostojanstvenim dogovorom in človeškim obrazom, ki ne predpostavlja (ne)kulture pogajanj z že znanim izidom, temveč preprosto to, da beseda velja in da drži, ko je dana.

Ker ljudem ostajajo le še simbolična dejanja, je táko realnost mogoče presvetliti le z realnim momentom: poimenovati stvari s pravim imenom, jim torej sneti krinko in pokazati pravi obraz. Razkorak med močjo vlade in javnim mnenjem se bo v prihodnjih mesecih kritično povečeval, izsiljena in neizogibna odgovornost državljanov za rešitev države prav tako. To pomeni, da se bo Slovenija, da bi rešila svojo ekonomijo, približala simbolnemu zlomu.

Zato bodo te predsedniške volitve za tri kandidate predvsem simbolni podij za simbolne zadeve države, v kateri živi občestvo, ki je okrog svojega jezika v zgodovini izoblikovalo svojo kulturo in se zavezalo pridobitvam moderne in socialne države. Na preizkusu je namreč vse to.