O petju lačnega slavca

Dogodek se je zgodil v času kulturnega praznika, dva dneva po njem, a ni bil usoden. Posvet. V državnem svetu. Brez cinizma je mogoče reči, da se je polčetrto uro govorilo tehtno, a v slišanih besedah so bila različna vprašanja. O čem razmišljajo kulturniki, ko razmišljajo o kulturi in njeni prihodnosti? Vsak drugače, bi se reklo s puhlico: revni samozaposleni umetniki – takih je velika večina, pravijo statistični podatki, več kot sramotno, okoli tretjina jih živi pod pragom revščine! – seveda precej drugače od ravnateljice ali ravnatelja nacionalne kulturne institucije v imenitno visokem plačnem razredu, a s prav tako očitno nerešljivimi problemi na grbi.

Novi minister, novi pristopi, stari problemi: o prenovi kulturnega modela odgovorni in zainteresirani razpravljajo že dolgo, ministrice in ministri za kulturo so se s to zadevo pečali obkroženi z grozdi poznavalcev, a zdi se, da je kriza – tako kot ustvarjanje – večna. Na papirju zadnjega ministra je marsikaj določeno na novo, podkrepljeno z uspešnimi vzori, umno zamejeno z zdravo preudarnostjo, njegova analitična dobronamernost je nespregledljiva, a za reguliranje vseh elementov zapletene strukture, ki ji pravimo kultura, univerzalnega recepta ni. Vsakokratni najvišji državni uradniki, ki jim je naložena skrb za kulturo, morajo nadaljevati tisto, kar jim je dano, največkrat torej s kriznim stanjem, obsojeni so na večne očitke, da je denarja za kulturo vedno premalo ali pa da je napačno razdeljen. Prišepetovalcev vseh vrst jim ne manjka.

A odgovora na reformno vprašanje o kulturnem modelu in njegovi prenovi, namreč, kako harmonizirati podalpski svet tako, da na eni strani denar za kulturo ne bo ostajal predvsem socialno vprašanje, na drugi pa bo vladalo veselje nad izmerljivimi ekonomskimi in identitetnimi učinki, ni. Treba je pač poskusiti drugače.