Ob polčasu

O Cerarjevi vladi po dveh letih delovanja je zelo težko povedati nekaj enoznačnega. Bolje se izide, če razmišljanje razcepimo v tri smeri. Povedati bo treba, kaj je njen največji uspeh, potem se bo treba opredeliti do sivih ali črnih con, v katerih je razočarala, in potem se bo odprl prostor za premislek o dejanjih, ki so ostala nestorjena, pa bi morala biti storjena.

Če čemu, kaže pritrditi prvemu ministru Cerarju, da se je Slovenija prepričljivo izvila iz predstečajne logike, ko so politični apostoli v Slovenijo že vabili zloglasno trojko. Opazna je sanacija javnih financ, tako rekoč izhod iz finančne in gospodarske krize, večja zaposlenost prebivalstva in posledično rekordno zmanjšana brezposelnost. Po šestih letih je število brezposelnih manjše od 100.000. Opazna je stabilizacija družbenih sistemov, v državni politiki države pa je tudi manj histerije in predapokaliptičnega vzdušja. Toliko o uspehih.

V sivi coni je obvisel status te vlade, ki bi jo lahko označili za povsem neoliberalno, če se SDS in druge stranke desnice ne bi postavljale še bolj neoliberalno od nje. Po radikalnosti zahtev v posegih v zdravstvo, v šolstvo in socialo, je SDS vladajoči Cerarjevi stranki največja usluga. Z interpelacijo zoper zdravstveno ministrico in zahtevo neoliberalnih posegih v zdravstvo se je vlada naenkrat znašla na sončni strani političnih Alp. Natanko enako, le da še bolj kričeče se je začelo dogajati ob najavljeni interpelaciji zoper šolsko ministrico. Kar je pri tem resorju dejansko slabo, bo naenkrat postalo obrambe vredno. Tako je praktično na večini segmentov Cerarjeve vlade, ki se je tudi vzpostavila via negationis, torej v razmerju do Janševe apokalipse. Njegov pritisk se s prihajajočo novembrsko morbidnostjo v monsunski predvidljivosti in v psihadeličnem vzdušju spet približuje kot jesenska povodenj.

Za uspešno ima vlada dejstvo, da je sanirala škodo, ki pa je sploh ne bi smelo biti, da je umirjala sisteme, ki sploh ne bi smeli biti vznemirjeni. Uspeh tega, da je Slovenijo postavila nazaj na zemljevid stabilnih držav, kjer je že bila, je res uspeh, toda s priznanjem, da je Slovenija nazadovala in da je zaradi tega v zaostanku.

Zato je pravi uspeh Cerarjeve vlade lahko pravzaprav oni, ki se še ni zgodil. Ta se niti ne bo zgodil mimo razmisleka o prihodnosti Slovenije, ki ji je kot pravilen zgled in približek ostal le še skandinavski model. To pomeni, da je za Cerarjevo vlado in za vso prihodnjo slovensko politiko, poleg intenzivnega in čim bolj avtonomnega gospodarskega razvoja, preizkusni kamen ohranitev vrednot, ki jih je Slovenija že imela v socializmu, to pa so zdravstvo, sociala in šolstvo. Zdaj so vse tri resno načete in skrajno ogrožene, še najbolj po mentaliteti, da so predrage in si jih država ne more privoščiti. To je velika neresnica in vsaka prihodnja vlada bo pripoznana kot samostojne države vredna, če bo Slovenijo usmerila v te vrednote.