Ob svetem nikoli

Dolgo preigravanje, ali bo predsednik vlade Miro Cerar odšel v Zagreb, prvič po razglasitvi arbitražne sodbe, ki je Hrvaška ne priznava, se je končalo z odpovedjo. Zaradi izjav premiera Andreja Plenkovića v generalni skupščini Združenih narodov to ni več smiselno, je povedala uradna Ljubljana. Med državama je kitajski zid. Ena vztraja, da arbitraža ne obstaja, druga se pripravlja na implementacijo razsodbe, ki je sama ne more uveljaviti. Zdi se, da je spor rešljiv ad kalendas Graecas, kot so Rimljani označevali nemogoče misije, tisto, kar se ne bo zgodilo nikoli.

Lahko se zgražamo, ker je predsednik hrvaške vlade v Palači narodov napadel mednarodno sodišče, tribunal pravnih eminenc in sodbo kot pristransko. Hrvaško nepriznavanje odločbe je necivilizirano. Toda v konfliktu, ki je sledil razglasitvi arbitražnega senata, je tudi slovenska stran naredila več napak.

Ni znala tiho, sistematično, diplomatsko delovati v ozadju in ustvarjati razumevanja za slovenska stališča na mednarodni ravni. Raje je pograbila priložnost mednarodne konference, jo instrumentalizirala za svoj cilj, razlago bilateralnega spora o uveljavitvi razsodbe. Slovensko poučevanje s podija blejskega strateškega foruma je seglo čez rob; državni vrh je povzdignil spor na neprimerno raven, temu je sledila Hrvaška. Tudi Cerarjevo nenehno kolebanje, ali bi odšel v Zagreb ali ne, ne da bi bili izpolnjeni pogoji za dialog, je bilo neustrezno.

Zdaj je mali spor, preveč nepomemben, da bi se z njim ukvarjali veliki, postal nadležen. Postajamo država, obsedena z eno zunanjepolitično temo. Slovenija je vse bliže Hrvaški – obe pestujeta svoje nacionalizme in etatizme – v času nastajanja novih konstelacij na celini jo dvostranski spor oddaljuje od nastajajoče jedrne Evrope.