Tiskane izdaje
George Bernard Shaw je nekoč dejal, da je le hudič v človeški podobi lahko izumil Nobelovo nagrado. Po svoje je imel prav, kajti le hudič je lahko Nobelovo nagrado za mir pred štirimi leti podelil ameriškemu predsedniku Baracku Obami.
Ta namreč v tistem času ni storil prav nič takega, kar bi upravičilo pomembno mednarodno priznanje. Prej narobe. Če je norveški odbor, ki podeljuje nagrade za mir, torej imel toliko poguma, da jo je takrat namenil Obami, bi mu jo moral zdaj z enako odločnostjo pri priči odvzeti. To bi bil resda dogodek brez primere v zgodovini, toda enkrat bi tudi tak ukrep morali uvesti.
Doslej je to ugledno nagrado namreč prejelo že kar nekaj mož, ki si je nikakor niso zaslužili.
Nobelovo nagrado Baracku Obami je bilo sprva mogoče razumeti kot nekakšno nagrado proti uničujoči politiki njegovega predhodnika Georgea Busha. Toda ne. Thorbjørn Jagland, nekdanji norveški premier in predsednik odbora, ki podeljuje nagrade za mir, me je v pogovoru takrat opozoril, da je Alfred Nobel v oporoki zapisal, da mora nagrado dobiti osebnost, ki je v preteklem letu največ storila za mir na svetu.
»In kdo je naredil več kot predsednik Obama? Začel je utirati pot za nov način urejanja konfliktov in problemov. Svetu je dal jasno znamenje, da ZDA hočejo okrepiti multilateralo in mednarodne organizacije in da je probleme treba reševati zgolj s pogajanji. Svetu je ponudil novo upanje!« mi je tedaj govoril Jagland, sicer tudi generalni sekretar Sveta Evrope.
Čas je pokazal, da ni imel prav. Barack Obama ni od svojega prvega dne v Beli hiši storil prav nič za demontažo grozljive dediščine svojega predhodnika. Vojni v Afganistanu in Iraku trajata že več kot desetletje, pod bombami ameriške koalicije pa umirajo v glavnem nedolžni civilisti.
Ženske, otroci in starci, pravi kirurg Gino Strada, ustanovitelj človekoljubne organizacije Emergency. Ti so tudi najpogostejše žrtve dronov, ki jih Barack Obama navdušeno pošilja nad Pakistan, Jemen, Somalijo in druga za Američane »sovražna ozemlja«.
Guantanamo, ta Auschwitz 21. stoletja, še vedno ni zaprl vrat. Med jetniki, ki jih je Američanom prodajala pakistanska obveščevalna služba, po pet tisoč dolarjev za kos, kakor je izjavil nekdanji pakistanski predsednik Pervez Mušaraf, je bilo svojčas 64 otrok in leta 1913 rojeni Mohamed Sadik. Ko so ga izpustili, je imel 93 let ... Zdaj je v Guantanamu še 166 jetnikov. Več kot polovica jih je iz Jemna. Nekateri med njimi bodo tam ostali za vedno. Čeprav so nedolžni, kajti priznanja, izsiljena z mučenjem, ne morejo šteti na nobenem neodvisnem sodišču tega sveta.
Glenn L. Carle, nekdanji visoki uradnik Cie in avtor knjige Zasliševalec, mi sredi Manhattna pove, da se ameriška izvršna oblast obnaša kot nekakšna vojaška hunta. Ne dovoljuje nikakršnega javnega nadzora nad svojim početjem in strogo kaznuje vsakogar, ki razkrije umazane podrobnosti takšne politike.
Najprej so zaradi razkritja vrste zaupnih dokumentov, ki jih je poslal Wikileaksu, za rešetke posadili dobrega vojaka Bradleyja Manninga, zdaj zaradi podobnega domoljubnega dejanja lovijo Edwarda Snowdna. Junaka, ki je svet posvaril, da Nacionalna varnostna agencija (NSA) s programom prizma nadzoruje milijone svojih državljanov in tudi zaveznike v Evropi, Južni Koreji, Turčiji ... Po zgledu Stasija in drugih obveščevalnih služb totalitarnega sveta, ki ne zaupajo niti prijateljem, kaj šele sovražnikom.
Washington je obseden s strogo zaupnimi dokumenti. Kot nekoč Moskva. Zaupnih papirjev je vedno več. Leta 2011 jih je bilo 92 milijonov. Leto pred tem so v arhive poslali 77 milijonov zaupnih dokumentov. Še leta 2003, pred desetletjem, jih je bilo denimo »samo« 14 milijonov. Številke so grozljive. Davkoplačevalce te gore zaupnih dokumentov vsako leto stanejo več kot deset milijard dolarjev.
Pokojni senator Daniel Patrick Moynihan je nekoč dejal, da se v skrivnosti pravzaprav zatekajo samo poraženci. In pomenljivo dodal, da se vsakršna zunanja politika, ki ni narejena s kisikom in soncem javne razprave, prej ali slej konča s katastrofo. Transparentnost bi morala zato biti sestavni del vsake politike.
Barack Obama, talec ameriškega varnostnega aparata, nima ne moči ne volje, da bi razbil to pošast. V svoji nemoči celo zagovarja nezakonito početje varnostnih služb. A pozablja na znana svarila Johna Lockeja, ki je nekoč dejal: »Ko privoliš v to, da so v boju proti zlu dovoljena vsa sredstva, potem dobrega kmalu ni več mogoče ločiti od zla, ki ga hočeš uničiti ...«
Združene države Amerike so se pod Barackom Obamo, ki, žal, zgolj nadaljuje uničujočo politiko svojih predhodnikov, spremenile v Združene države nadzora. Nad vsemi nami.
Ali v njegovi vitrini potemtakem še lahko visi Nobelova nagrada za mir?
