Tiskane izdaje
Slovenska tiskovna agencija je včeraj uredništva obvestila, da bo predsednik državnega zbora Milan Brglez pozno popoldne v Osilnici, ker bodo tam odprli bankomat Gorenjske banke. Zlahka si predstavljamo, da je nova naprava, ki bruha denar, zelo pomembna za domačine, a če bi jo zagnali le dan prej, že v torek, se prvi med poslanci kljub vsemu bržkone ne bi mogel veseliti z njimi v čarobni deželi ob Kolpi.
Torek je bil v državnem zboru namreč dan za tako imenovano malo davčno reformo. Zavezancem za dohodnino – kakšnim desetim odstotkom – prinaša veselje, saj se bo njihov skupni neto dohodek zvišal za 106 milijonov evrov. To je pet odstotkov vse dohodnine, kar je zmore na leto zbrati skoraj milijon ljudi, torej polovica prebivalstva. Predstavniki petih gospodarskih združenj pa se niso veselili, ampak so vladi in njenim poslancem osebno sporočili, da malo davčno reformo razumejo kot veliko prevaro, ker velik del pričakovane izgube pri dohodnini v proračunu nadomešča z višjim davkom na dobiček podjetij. Ne spomnimo se, da bi gospodarska združenja svoje predstavnike že kdaj poslala na zgodovinsko ploščad med stolpnico NLB in Šubičevo cesto, kjer se je republika pred 25 leti osamosvojila, da bi tam pred novinarji brali protestno izjavo zoper krivično davčno prestrukturiranje in pozivali poslance, naj jih ne pustijo na cedilu. Seveda ni bilo nobene možnosti, da bi zakonodajalca ustavili.
Najbrž pri odporu proti davkom, ki se je dvignil v gospodarskih združenjih, ne gre le za najnovejši mali davčni paket. V delodajalskih združenjih se je zadnja leta nakopičilo precej jeze do politike, čeprav je zakon o delovnih razmerjih iz leta 2013 v imenu bolj prožnega trga dela – tako imenovane varne prožnosti – dobro pometel z delavskimi pravicami. V vseh letih pa gospodarskim interesnim združenjem ni uspelo uveljaviti zahtev, da bi odpravili izplačila, ki jih imajo za pomemben vir zla pri stroških dela. Odmor za malico je še vključen v delovni čas zaposlenih, dodatek na delovno dobo je še obvezen del plače, prav tako, kot so stroški za prevoz na delo in malico, minimalna plača je višja proti njihovi volji ... Zamera do vlade je zdaj tolikšna, da predstavniki gospodarstva, sami moški, včeraj niso hoteli na popoldanski čaj k novi ministrici za finance, ampak so morali iz kabineta Mateje Vraničar Erman sporočiti, da so tudi uradno odpovedali sestanek, na katerem se jim je hotela predstaviti v novi vlogi in se z njimi pogovoriti »o naslednjih korakih izboljšanja poslovnega okolja v Sloveniji«.
Da, pri denarju se vse konča, tu ne pomagajo ne vrači, ne uroki, ne dobre višje sile – in davki so razporejanje in prerazporejanje javnega denarja. Nekakšen bančni avtomat torej, ki ga mora nekdo napolniti, da ga nekdo drug lahko prazni. Otroci, ki še ne zmorejo razumeti povezave med plačo in kovinsko režo, iz katere lezejo bankovci, so sicer prepričani, da je bankomat kot vrelec, ki nikoli ne presahne. Morda pa je šel predsednik državnega zbora v Osilnico pogledat, ali so tam res dobili takega, ki ga je mogoče le prazniti? Dežela Petra Klepca je vendar nekaj posebnega.
