Obetavno

Danilo Türk ima ambicije, večje od ambicij Slovenije.

Objavljeno
22. julij 2016 17.13
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer
V dolgi tekmi za Ban Ki Munovega naslednika je varnostni svet za zaprtimi vrati prvič in poskusno glasoval o ducatu kandidatov za novega generalnega sekretarja ZN. Nekdanji slovenski predsednik Danilo Türk se je uvrstil na visoko drugo mesto, tik za Portugalcem Antóniem Guterresom; to je obetaven izid. Pot do končne odločitve je dolga, ime je mogoče pričakovati oktobra, toda rezultat tajnega neuradnega glasovanja, ki je hitro pricurljal v javnost, je indikativen. Ponovno kaže, kako v igri za najpomembnejšo diplomatsko službo na svetu nič ni odločeno, dokler ni odločeno vse.

To je šele prvi od več krogov glasovanj, nazadnje se bo vse zožilo na izbiro stalnih članic varnostnega sveta s pravico do veta. Ostaja veliko neznank: koliko se peterica sploh strinja, da je napočil čas za vzhodno Evropo, je Kitajska naklonjena ženski in Rusija enemu in drugemu merilu – ali ni Združenim državam pravzaprav do širokega, manj omejenega izbora? Mogoče je razbrati, da so tačas bolj kot spol in regionalni princip v ospredju profesionalne veščine, vizija razvoja svetovne organizacije in politična teža. In vendar se nazadnje praviloma vse zvede na najmanjši skupni imenovalec in politično trgovino; na igro med dvema, tremi velikimi.

Vmesni rezultat je za Slovenijo dober znak in potrditev kakovosti, verodostojne kandidature. Ni popolno presenečenje, podobno so nakazovala nedavna diplomatska znamenja iz Moskve. Od vsega začetka je bilo jasno, da je Danilo Türk strokovno kredibilen kandidat, tovrstne uvrstitve so ga uvrščale med favorite, ob Irino Bokovo iz Unesca. Toda to je bolj oseben Türkov uspeh kakor uspeh Slovenije. Politični angažma Slovenije je bil majhen, v kandidaturo za položaj v najpomembnejši svetovni organizaciji ni investirala prav veliko.