Obeti za bolnike

Saj ne vem, ali bi se nasmejala ali razjezila. Po dvajsetih letih, odkar se zdravniki urologi trudijo dopovedati, da jih je premalo in da so zato čakalne dobe ekstremno dolge, jim je prvič uspelo sklicati pristojne na sestanek. Sklic sestanka je tako velika novica, da jo objavljamo v časopisu. Pomeni velik obet za urološke bolnike, ki zdaj čakajo neizmerno dolgo na majhno operacijo prostate. Obet je odvisen od veliko če-jev.

Če bo ministrica za zdravje takoj ustanovila posvetovalni organ za urološko stroko, če bo ta organ takoj napisal utemeljitev za povečanje števila urologov, če bo ministrica njihovo argumentacijo sprejela, če bo zdravniška zbornica na podlagi tega že jeseni razpisala povečano število specializacij, če se bo prijavilo nanje dovolj mladih zdravnikov, če bo zdravstvena blagajna (ZZZS) odobrila več delovnih mest za te zdravnike, če bo takrat za zaposlitve zdravnikov in zdravljenje bolnikov dovolj denarja ... bodo čez pet let čakalne dobe za urološke bolnike, med njimi bolnike z rakom, krajše.

Pet let je za tiste, ki so bolni danes, neskončno dolga doba, a – jasno – brez prvega koraka se ne pride nikamor. Sestanek je zato po dvajsetletnem prizadevanju zdravnikov, da bi do njega prišlo, zares izjemno pomemben. Hkrati pove vse o delovanju naše države in stanju duha v njej. Kljub veliko če-jem je novica pozitivna, zato ostanimo pozitivni tudi mi in upajmo, da se bo vse našteto do jeseni uresničilo in da bo čez pet let urološkim bolnikom bolje.

Poleg uroloških bolezni imajo Slovenci in Slovenke še vse mogoče druge bolezni in zdravstvene težave. Pri njihovem zdravljenju se marsikje zatika. Čeprav govorimo o različnih vzrokih, je rdeča nit vseh pomanjkanj pomanjkanje denarja. Še celo, kadar se začnejo odnosi med zaposlenimi v bolnišnicah slabšati – tega je vse več – je v ozadju večinoma premalo možnosti. Zdravniki se morajo v imenu svojih pacientov dobesedno boriti med seboj. Enkrat za prostor v operacijski, drugič za draga zdravila, tretjič za uvedbo nove metode, za čas za pacienta. Če si bodo zdravniki nehali na ta način prizadevati za paciente, za marsikoga zdravljenja ne bo več.

Iz primera urologije bi se vsekakor lahko naučili, da je treba misliti in načrtovati vnaprej. Težav, kot je pomanjkanje zdravnikov, kar povzroča predolge čakalne dobe, je še nekaj. Čeprav se danes morda posledice neposredno še ne vidijo, jih bodo z nekajletnim zamikom najbolj občutili pacienti. Mednje sodijo odhodi slovenskih zdravnikov v tujino, ki bodo pokazali zobe čez nekaj let. Pa zaostajanje z uvedbo sodobnih metod zdravljenja, ki jih uporablja razviti svet. Rigidna organiziranost in zaviranje dela zdravnikov. Tudi ignoranca razvojnih potencialov slovenskega zdravstva v evropskem prostoru. To sedanje varčevanje bodo statistike zdravja prebivalstva pokazale šele čez čas. Takrat bodo na sceni neki čisto drugi politiki, ki bodo imeli zopet kdo ve kakšne razvojne prioritete.

Za posameznika pa pomeni zdravje vedno prvo prioriteto. Logično bi bilo, da tudi za družbo. Zato je za oblast vendarle bolje, da zdravnikom, ki se na zdravje spoznajo, prisluhnejo, kot da jim ne.