Oblast je naša

Zamenjava direktorja Elesa Milana Jevšenaka, ki je izboljševal poslovanje vsako leto od razrešitve sedanjega vrnjenega vršilca dolžnosti Vitoslava Türka in družbo skoraj spravil na evropsko raven višje hitrosti, kar je, mimogrede, nekaj deset let od tonečega slovenskega državnega gospodarstva, je vsaj neokusna. Ampak v tej državi, ki je očitno v nekakšnem stanju paranoične jeze in nujnega maščevanja vsem, ki so prepoznani vsaj kot somišljeniki izdajalcev svetle oblasti, je vse mogoče.

Moč vsake stranke se v tej deželi, v kateri se njena vodilna politika kljub vsem napovedim nikoli ni umaknila iz gospodarstva, meri po položajih, ki jih lahko razdeli med »naše«. Vodij, ki v življenju niso počeli drugega, kot se šli politiko ali sivo kopičenje premoženja s podporo, seveda, politike, skupno dobro seveda ne zanima. Če bi jih, ne bi bilo treba sem pa tja slučajno najdenim pravim ljudem za prava mesta leta popravljati napak politično imenovanih direktorjev. In se, potem ko se končno vidi stanovitna prihodnost družbe, umakniti istim, za katerimi so popravljali škodo. Huje je, da se zaradi udobnih položajev brez kakršne koli odgovornosti nastavljenih in predvsem nastavljavcev, slovenska politika sama od sebe ne bo nikoli umaknila iz gospodarstva, ki ga ne razume.

Direktorja se seveda da vedno zamenjati, v vsakem primeru se da najti kakšen dvom. Če bi na razpisu za daljnovod od Krškega do Beričevega izbral dražji avstrijsko madžarski konzorcij, kar je Eles mikalo, saj je bil dražji le zaradi zahtevanega višjega jamstva Elesa, da bo pridobil vsa dovoljenja za projekt, bi se zaradi tega usule kritike. Ker je izbral cenejšega hrvaškega izvajalca, je spet narobe, saj je ta zašel v predstečajni postopek in ni dostavil pravih jamstev za dobro izvedbo del, je pa, denimo, daljnovod od Beričevega do Trbovelj končal pol leta pred rokom. Vodenje projekta je bilo slabo, poslovni uspehi gor ali dol. »Če pride ukaz za razrešitev z vrha, pač ni druge poti,« je bilo mogoče slišati.

Vse to spominja na neke druge sisteme, ki jih »ne smemo nikoli pozabiti, in nikoli ne smemo dovoliti, da se ponovijo«, ter na prelaganje krivde za propad na vse, le nase ne. Nekakšno območje somraka je vse skupaj, vladajoča stranka v državi povsod nastavlja svoje ljudi, varuhe pokvarjenega kompasa. Alternativa, zdaj zamrznjena, je ravno tako vodstvo najlepšega mesta zaupala preverjenim kadrom. Poslovil se ne bo nihče.

Res je že čas za najlepšo in najboljšo državo s sposobnimi ljudmi, ki zaslužijo pravico do soodločanja, ne za »mojo državo, v kateri se v prvem razredu lahko vozimo le mi«. Pravzaprav ni nič bolj nujnega kar na vsem svetu. Da bi sto najbogatejših lahko odpravilo svetovno lakoto le s četrtino premoženja, pove vse. Da nekateri starostniki in tudi zaposleni vedo za vsak cent na računu, da sposobni mladi pri nas neuspešno iščejo službo, ob tem pa se vodje ne spomnijo, od kje jim tisoči evrov, prav tako.