Matjaž Albreht, notranja politika
Novela zakona o izbrisanih, ki jo je prejšnja vlada s fanfarami sprejela po dolgem nasprotovanju opozicije, ne prinaša želenih učinkov. Čeprav se je notranja ministrica znala pohvaliti, da bodo s tem končno popravljene dolgoletne krivice, na katere nas je opozarjala celo tujina, je resnica drugačna.
Novela zgolj implementira odločbo ustavnega sodišča in omogoča ureditev nezakonito odvzetega pravnega statusa in še to v postopku, ki muke izbrisanih še podaljšuje. To je zagotovo glavni razlog, da se je v letu in pol, za ta sizifov postopek odločilo zanemarljivo število oseb. Velika večina od 13.426 izbrisanih, ki še nima urejenega statusa in za katere uradna statistika nima evidenc, očitno sploh ne bo izrabila ponujene možnosti.
Ti podatki med drugim dokazujejo, da je bila »skrb« politike pred neselektivnim podeljevanjem statusa neutemeljena oziroma namerno zavajajoča. Takratna opozicija, ki zdaj večinoma sestavlja novo vlado, je zakonu nasprotovala zaradi domnevo velikanskih odškodnin, ki jih bo izbrisanim morala izplačati država. Svarili so, da bodo celo nekdanji agresorji deležni slovenskega državljanstva.
Notranja ministrica se je brez sramu branila, da še nobena odškodnina ni bila izplačana, o morebitnih izplačilih pa bodo odločala sodišča. Zagotavljala je, da dovoljenj za stalno bivanje, kaj šele državljanstev, ne bodo podeljevali neselektivno, ampak bodo obravnavali vsak primer posebej.
Največja vladna stranka pa še danes vztraja, da bi morali za pravično rešitev problematike izbrisanih sprejeti ustavni zakon, v katerem bi izbrisanim celo odrekli pravico do odškodnine. No, vsaj temu neustavnemu predlogu so se pred volitvami odrekli. Obljubili so, da bodo v okviru ekonomskih zmožnosti države, priznavali tudi odškodnine.