Tiskane izdaje
Münchenska policija prebivalce bavarske prestolnice prosi, naj na glavno železniško postajo ne prinašajo več hrane, pijače, oblačil in drugih potrebščin. V torek so namreč morali s tovornjakom odpeljati v začasno skladišče velikodušno pomoč meščanov beguncem, ki so se na postajo zatekli po presenetljivem prostem odhodu nekaj vlakov iz Budimpešte. Med njimi je bil tudi sirski mladenič s povito roko, ki mu jo je po njegovih zatrdilih zlomil madžarski policist, druge so nekateri prebivalci madžarske prestolnice zmerjali z umazanci. Nič čudnega, če več tisoč nesrečnežev vpije: »Tudi mi smo ljudje!« In dodajajo: »Hočemo v Nemčijo!«
Nemčija ima tudi svojo temnejšo plat. Prav tako v torek je osemindvajsetletni moški v brandenburškem Massowu s poprom v razpršilniku v bolnišnico spravil štirinajst beguncev, med njimi tudi otroke, več zatočišč so že prej onesposobili podtaknjeni požari. A je »svetla Nemčija« predsednika Joachima Gaucka vseeno lahko vsej Evropi vzor za pomoč ljudem, ki v strahu za svoja življenja bežijo v Evropo. Nemška pomoč je zaznamovana s pragmatičnostjo, ki je tako značilna za vlado krščanskodemokratske kanclerke Angele Merkel. Begunce nastanjajo v mestnih hišah ali jim postavljajo nova kontejnerska naselja, oskrbeli jih bodo z vsem potrebnim in jim celo dali majhno žepnino. Njihovi otroci bodo lahko obiskovali šolo, odrasli bodo čez čas lahko delali. Nemška država tako nesebično dejanje seveda finančno nagrajuje.
»Dobra Nemčija« se seveda spominja tudi prejšnjih valov priseljevanja. Kolektivni nemški duši, še vedno zaznamovani z zločini iz časa Hitlerjevega režima, se je takšna pomoč z odprtimi rokami vsakokrat zelo izplačala: v priznanju svoje zgodovinske krivde in nesebični pomoči drugim so postali boljši ljudje – kakšno darilo samim sebi!
Ker niso vsi takšni in ker celo »Gutmenschen« ne morejo rešiti vseh težav tega sveta, pa tudi Nemčijo čakajo odločitve, pri katerih bo denar še najmanjša skrb – pa čeprav tega celo evropska gospodarska velesila nima na voljo v neomejenih količinah. Naj politiki še tako neradi priznajo, je nasilje proti beguncem večinoma osredotočeno na nove vzhodne dežele in tudi četrt stoletja po združitvi se mora Nemčija brez pravega recepta za zmago spopadati s sprevrženo dediščino nekdanje diktature. Spopadi med begunci v več zatočiščih zaradi etničnih ali verskih sporov pa kažejo, da v Evropo ne bežijo nepopisani listi, nasprotno, nekateri begunci svojo resnico postavljajo proti vsem drugim. Evropa, ki zdaj stavi na strpnost, je takšna prepričanja že plačevala s krvjo.
Tudi zato se bosta morali Nemčija in vsa Evropa odločneje lotiti geostrateških izzivov v svoji soseščini in drugod, pa naj so še tako vroči prepiri, ali jih je poslabšala prevelika vnema Pax Americane pod prejšnjim republikanskim predsednikom ZDA ali prehiter umik pod sedanjim demokratskim. Stara celina se nima kam umakniti – ne pred begunci in morda tudi ne pred klavci, ki so krivi za najhujšo begunsko krizo po drugi svetovni vojni.
