Obrazi prekercev

Beseda prekerci (oziroma prekarci) se je v slovensko besedišče vtihotapila s krizo. Vsako leto se je bolj krepila, se sprva še prepletala z besedo svobodnjaki, z rastjo zavesti o izkoriščanju prevzemala njeno mesto in danes že velja, da pojav prekerstva vpliva tako na trg delovne sile kot na življenje prekernih delavcev in njihovih družin. Če jih ti sploh imajo.

Kdo so prekerci? To so tisti delavci, ki delajo enako ali več kot drugi, vendar so za svoje delo precej manj plačani. Če sploh so. To je, denimo, mlada učiteljica, ki je morala najprej opraviti volontersko, torej brezplačno pripravništvo. Ko si je prislužila naziv učiteljice, se je najverjetneje zaposlila za določen čas, in sicer za deset mesecev. Če se je zaposlila. Če se ni, je morda odprla s. p. In potem je – da bo zadeva še bolj absurdna – brezposelnim svetovala, kako jezikovno pravilno napišejo prijavo za delovno mesto. Za simbolično vsoto, seveda.

To je prevajalka, ki je v nekem drugem času resda sama izbrala svobodni poklic, ker ni hotela biti omejena z rednim delavnikom od devetih do petih; a to je bil obenem čas, ko je za svoje delo dobila dovolj spodobno plačilo, da si je z njim lahko zagotovila normalno življenje. To je novinarka, ki piše, tudi kadar je bolna, ker ve, da bo dobila plačilo le za objavljen novinarski prispevek. In to je visokošolska predavateljica, ki se kljub doktoratu ne more zaposliti na fakulteti, ampak lahko dela le po pogodbi o avtorskem delu. Če se bo slučajno nekoč nekje zaposlila, se ji bo zlahka zgodilo, da bo ostala na delovnem mestu asistentke, čeprav se bo morala habilitirati za docentko, saj brez ustreznega naziva ne bo mogla biti samostojna nosilka predmeta. In da bo mera polna, se bodo našli ljudje, prepričani, da bo to zanjo dobro, saj bo tako bolj motivirana za delo. Pa čeprav zdrav razum pravi, da tisti, ki se ne čutijo sprejete in pripuščene, ne morejo biti motivirani za delo in ne čutijo pripadnosti nobeni ustanovi. »Če morajo ob tem razmišljati še o tem, kako bodo plačali najemnino in ali bodo imeli za vrtec, težko predano raziskovalno delajo ali poučujejo,« opozarja izredna profesorica matematike dr. Karin Cvetko Vah, avtorica knjižice Opravičilo človeka.

Svoja razmišljanja je zapisala, ker jo boli, ko vidi, da bi bilo stvari, ki so resnično narobe, razmeroma preprosto spremeniti, a se nič ne zgodi, ker nekaterim to ustreza. V knjižici, ki bi lahko bila in bi morala biti slovenski Dvignite se!, je napisala tudi Opravičilo intelektualca; kajti intelektualci so se oklicali za bitja z razumom in na njih je, da ga znajo tudi uporabiti. In napisala je Opravičilo (redno) zaposlenega, v katerem je obrnila zorni kot; če zaposleni morda razmišljajo, kako plačujejo socialne prispevke brezposelnim lenuhom, bi se lahko vprašali tudi, ali niso nemara zaposleni zato, ker zasedajo mesto, ki bi pripadlo nekomu od brezposelnih. Kdo potemtakem uživa razkošje in na čigav račun? Veliko opravičil, a vsa zgolj izpod peresa ene osebe. Premalo za družbo, v kateri naj bi imeli prostor tudi današnji in prihodnji mladi.