Obsojeni na enotnost

Ko smo danes v Delu prinesli novico, da bo vladna koalicija vztrajala do konca, so bili določeni pridržki izrečeni zaradi dogajanja v Pozitivni Sloveniji in zaradi vpliva Zorana Jankovića, ki je pravzaprav njen ustanovitelj. Padec Bratuškove na posebnem kongresu stranke bi lahko bistveno spremenil ekonomsko in politično sliko Slovenije. Danes moramo storiti korak naprej in si predočiti dimenzije morebitnega padca vlade, ki se – tudi po izrednem sestanku vodij koalicijskih strank – zdi manj verjeten.

Premierka Bratuškova je v zadnjih dneh pokazala veliko prožnosti in tudi predsedniki koalicijskih strank so dali vtis, da vedo nekaj, kar se javno in na široko ne ve, to pa je dejstvo, da Slovenija za večje politične preturbacije nima več manevrskega prostora. Recimo, da je koalicijskim partnerjem jasno, da so ujetniki te vlade in povrhu jim to ujetništvo še ugaja. Lahko si predstavljamo strah, ki se vlači po hodnikih parlamenta pa tudi vladne palače. Govorimo o strahu pred neracionalnim razvojem dogodkov, do kakršnih pride, ko je ranjena žival stisnjena v kot in nima drugega izhoda.

Zadevo lahko ponazorimo z besedami Igorja Šoltesa, ki se s svojim gibanjem Verjamem, kot smo prebrali v včerajšnjem pogovoru za Delo, kot mlada politična sila že pripravlja na evropske volitve. Govoril je o lobijih na primeru zdravstva: denarja bo vse manj, zato bo spopad zanj med lobiji čedalje bolj krvav in čedalje hujši. Sledil bo hud spopad, je rekel.

V politiki je povsem enako, to na podlagi videnega in izkušenj lahko zatrdimo zagotovo. Morebitni spopad v Pozitivni Sloveniji med Jankovićem in Bratuškovo bi spadal v táko področje neracionalnega in po drugi strani bi bili povsem enaki učinki bodisi s predčasnimi volitvami in klasičnim spopadom med levico in desnico bodisi z novim vladnim mandatom Janeza Janše, ki se v korupcijski agendi, skladno z ugotovitvami KPK, kaže kot obrnjena slika Zorana Jankovića.

Med vsemi družbenimi in političnimi elementi, ki vzbujajo strah, je seveda sorodnost, in vlada kakor da nikakor ne zmore doumeti, kako nima kaj izgubiti, če zastavi radikalen spopad s korupcijskimi lobiji in če se, na primer zdravstva, loti vzorčno, kot bi šlo za sámo državo.

EU in finančni trgi ne puščajo nobenega dvoma o želji, nemara pričakovanju, če ne že prikriti zahtevi, da si mora Slovenija zagotoviti politično stabilnost in vztrajati na strukturnih reformah. Slovenija je mala in mlada država, to se ve in v tem ne more biti več izgovora, ve se tudi, da mora ohraniti proporcionalni volilni sistem, sicer bo postala plen politikov s totalitarno pametjo.

Zato je treba izraziti upanje, da se bo bližnja prihodnost odvijala po racionalnem scenariju, kajti neracionalnih političnih elementov, ki krizo podaljšujejo že v šesto leto, je bilo dovolj. A nekaj je jasno: brez poštene strukture napajanja proračuna (v mislih imamo potrebnih 200 milijonov evrov) ter brez jasnih protikorupcijskih sporočil in dejanj, ljudje ravnanj vlade premierke Bratuškove ne bodo imeli niti za racionalna niti za sprejemljiva.