Komajda je vlada za silo zakrpala dvestomilijonsko proračunsko vrzel, ki jo je povzročila nedavna razveljavitev nepremičninskega zakona, državi že grozi nova finančna bomba v višini pol milijarde evrov. Ta bi lahko eksplodirala še pred poletjem, ko naj bi ustavno sodišče presodilo, ali so določila zakona o bančništvu, ki so omogočila izbris obveznosti petih saniranih bank do lastnikov podrejenih finančnih instrumentov, skladna z ustavo.
Na ustavno sodišče je namreč do zdaj prispelo že 13 pobud za presojo ustavnosti omenjenega zakona, ki mu vlagatelji med drugim očitajo retroaktivnost, poseg v zasebno lastnino in kratenje pravice do pravnega sredstva. Ustavni sodniki pri tem gotovo ne bodo imeli lahkega dela, saj bodo morali očitke tehtati v luči javnega interesa, kar stabilnost bank in finančnega sistema gotovo je.
Sporna določila zakona o bančništvu je predlagala vlada, sprejeli so jih poslanci, Banka Slovenije pa je na podlagi tega zakona izdala odločbe o izrednih ukrepih, s katerimi je poredirala podrejene obveznice saniranih bank in kar zdaj grozi tudi obvezničarjem Banke Celje. Vsi vpleteni se sklicujejo, da je to zahtevala evropska komisija v zameno za odobritev državne pomoči bankam. Nobenega dvoma ni, da evropska pravila, ki veljajo od 1. avgusta lani zahtevajo, da bremena sanacije bank ne nosijo le davkoplačevalci, ampak tudi podrejeni kapital. Vprašanje pa je, ali je nujen popoln izbris. V Grčiji, Španiji in na Cipru lastniki podrejenih obveznic niso ostali povsem praznih rok, kot pri nas, a to je bilo pred 1. avgustom. Zato je za slovensko zgodbo verjetno veliko pomembnejša usoda podrejenih obveznic avstrijske Hypo-Alpe-Adria, ki jo tačas prav tako rešuje država. Za zdaj kaže, da tam o izbrisu ne razmišljajo, ampak naj bi lastniki podrejenih finančnih instrumentov le delno občutili sanacijsko breme. Če bo tako, bodo slovenski obvezniški osmoljenci upravičeno na nogah.
Ustavno sodišče ni edino žezlo, ki ga imajo lastniki izbrisanih obveznic v rokah. Nekateri že tožijo Banko Slovenije, drugi grozijo z evropskim sodiščem za človekove pravice, tretji se za mednarodne obveznice pripravljajo na tožbo na londonskem sodišču. Kot kaže, bo pri tem eno ključnih vprašanj, ali bi šle banke brez državne pomoči res v stečaj in bi lastniki podrejenega kapitala tako ali tako izgubili vse. Če bodo bitko dobili, bo račun verjetno izdan bankam, plačali pa ga bomo na koncu najbrž davkoplačevalci.
In kdo bo odgovarjal, če obvezniška bomba zdaj ali čez nekaj let zares eksplodira? Ne bi nas presenetilo, če se bi tako kakor pri prenosu kreditov na slabo banko – ko so tista, ki se redno odplačujejo, končala na DUTB, nekatera slaba pa ostala na bankah – vsi vpleteni delali, kakor da nimajo nič s tem in da je o tem odločal nekdo drug. Ne glede na razplet slovenske obvezniške zgodbe, pa je že mogoče ugotoviti, da nas bo zdravljenje slovenskega bančnega sistema stalo precej več, kakor že odmerjenih 3,5 milijarde evrov.