Od 1970 do danes

Miro Cerar je telovadne kolege popeljal do svoje telovadnice in jim razkazal, v kakšnih razmerah se kujejo slovenske kolajne. V odgovor je dobil posmeh in prošnjo, naj vendarle pokaže pravo telovadnico, naj ne zavaja tekmecev. To ni bil upokojeni Cerar in to ni bilo pred nekaj leti, ampak je bil Cerar aktualni svetovni prvak in pisalo se je leto – 1970. Pobude in obljube za novo telovadnico so padle.

»Pičlih« 45 let pozneje in, evo, imamo ga. Novi gimnastični center, ki je dobil pospešek z zlato dobo Mitje Petkovška in Aljaža Pegana, najbrž pa ni naključje, da so se zamisli začele zares uresničevati, ko je pomembno vlogo v športni politiki dobil Petkovškov trener Edvard Kolar. A dejstvo je, da je bila ta dvorana nujno potrebna, veliko zgodbic, ki so se v vseh teh letih spisale, bi bilo sicer smešnih – zalet pri preskoku z dvorišča, lovljenje deževnice v vedra zaradi puščajočega stropa, prenizek strop za vadbo nekaterih prvin –, če ne bi bile že kar žaljive za ase, kot so Cerar, Pegan, Petkovšek. Ti bi si vsekakor zaslužili, da se dvorana poimenuje po njih, kar je dolgo časa tudi veljalo, a so očitno nastale nekatere zamere, ne nazadnje pa je bila gimnastična zveza v zadnjem času bolj ali manj odrezana od dogajanja.

Ironija je, da je od ideje do uresničitve preteklo toliko let, da se tekmovalno ni upokojil le Cerar, ampak sta se tudi Pegan in nazadnje Petkovšek, njihovih pravih naslednikov pa ni na vidiku. Bolje prepozno kot nikoli, torej. A gimnastika je vendarle bazična panoga, osnova za številne druge, zato bi dvorana morala biti polna, glede telovadnih uspehov pa ne bi bilo nič čudnega, če bi na nove zlate čase čakali toliko kot na center. Tako kot do zdaj rezultati niso bili izraz razmer, tudi poslej ne bodo. Če si dober, si pač dober povsod.