Vedno sem se spraševal, kakšen obraz bi imel človek, če bi mu v imenitni restavraciji v družbi uglajenih in nasmejanih ljudi kuhar slaščico tiramisu polil z "italijanskim prelivom", mešanico soli, jedkega kisa in zelenkasto grenkega oljčega olja ... Obraz, ki me je v mnogočem spominjal na mojo predstavo o neokusno "zasoljeni šali", sem v preteklih dneh nekajkrat zazrl na finalu svetovnega pokala v Garmisch-Partenkirchnu. Prisotnima slovenskima novinarjema (izjema so televizijci) ga je naklonila najboljša slovenska smučarka
Tina Maze.
Po olimpijski srebrni katarzi ter zmagi v Garmisch-Partenkirchnu, s katero je kronala najuspešnejšo sezono, smo v zadnjem dejanju sezone pričakovali medijem prijaznejšo Mazejevo, kot jo novinarji srečujemo v zadnjem letu dni. Žal smo spet doživeli neprijazno, nejevoljno in z odbijajočo negativno energijo nabito smučarko, ki je izstopala iz prešernega, v radostih uživajočega okolja svetovnega pokala. Za razliko od Američank, Nemk, Italijank, Avstrijk, Francozinj in Švicark, skratka prav vseh smučark in smučarjev, se je do slovenskih novinarjev (ne prvič v zadnjih dveh sezonah) glede na posel, ki ga opravlja, obnašala neprofesionalno. Izjema so bili le televizijci. Vendar mediji niso le televizija, ampak tudi radio in časopisi. Tudi pišoči novinarji znamo "nap(r)isati sliko", ki je veliko bolj poglobljena in resničnejša od podobe, ki jo športniki želijo prodati sponzorjem na TV ekranih.
Tino Maze poznam, odkar se je priključila reprezentanci svetovnega pokala. Vedno me je, vase obrnjena, spominjala na harlekina. Ko je lani na svetovnem prvenstvu rekla, da zna biti tako težavna, da tudi sama sebe včasih težko prenaša, sem jo poskušal razumeti, ker vem, pod kakšnimi pritiski je bila in po kako trnovi poti se je prebila na zmagovalni oder. Tudi ta sezono je bila izjemno naporna, polna velikih napetosti in psihičnih pritiskov v svetovnem pokalu in na OI. Verjamem, da je bila povsem izčrpana, da je pogovori z novinarji utrujajo in ji jemljejo energijo. Poskušam jo tudi razumeti, da v Vancouvru ni želela sprejeti čestitke predsednika Smučarske zveze Slovenije Staneta Valanta, ker ji zveza ni izpolnila vseh želja. Ne razumem pa, da v Whistlerju ni hotela odzdraviti Andreju Jermanu, kaj šele, da bi ga pozdravila. Dobili smo občutek, da gleda zviška in z očmi "ubija" vse, za katere z njenim gurujem Andreo Massijem menita, da so povezani s smučarsko zvezo. Novinarji nismo v službi Staneta Valanta, Jara Kalana, Toneta Vogrinca in smučarske zveze, prav tako ne v službi ekipe A-Maze. Želimo le kolikor se pač da objektivno in vsestransko obveščati javnost o njenih bleščečih športnih dosežkih in tudi težavah ter prodreti malo globlje v bistvo belega in podobnih cirkusov.
Vsak perfekcionizem, individualnost in egoizem ima svojo mejo. Tako kot tudi novinarska potrpežljivost. V preteklih letih je imela Mazejeva osebnostne in tekmovalne vzpone in padce, a se je znala sprostiti, prijazno odzdraviti in reči živjo. Zadnje leto dni smo kronisti svetovnega pokala dobili občutek, da jo morda res dvakrat na leto prime slaba volja, a jo, žal, drži po 180 dni.
Vsa čast Tini Maze za njene dosežke. Vredni so vsega spoštovanja. Kolajne pa vendarle niso vse v življenju. Živijo ponavadi le toliko, kolikor traja vsakokratna evforija okrog njih. Ponavadi le nekaj dni. Potem gredo v vitrine in spomin. Svetovni pokal se ne imenujejo kar tako "beli cirkus". Gre pač za velik posel vrhunsko plačanih smučarjev in smučark (vsaj tistih, ki so v svetovnem vrhu), predvsem pa šov, v katerem sodelujejo tudi mediji. Seveda si vsi udeleženci želijo najlepšo podobo. Pot od "a-Maze" do "antipathy" pa je zelo kratka. Simpatije medijev je koroška princeska že precej izgubila. Nam se z njo v cirkusu ni treba voziti z "vlakom smrti", kot je opisala valovanje gor in dol. Veliko raje bi jo gledali tekmovalno nezlomljivo in trmasto, ter v svoji ljubezni do športa nasmejano in radostno.
Iz NeDela
Tina Maze Foto: Jože Suhadolnik/Delo