Tiskane izdaje
Delo objavlja barometer priljubljenosti politikov že vrsto let. Lahko bi dodali, da je postal svojevrstna institucija, saj najbolje ponazarja, kako javnost iz meseca v mesec skozi vse leto, leto za letom, gleda na politike. Iz podeljenih ocen pa je mogoče razbrati marsikaj.
Na primer, da na lestvici priljubljenosti najbolje kotirajo nekonfliktni politiki. Najboljši dokaz za to je predsednik republike Borut Pahor. Dokler se je potil pod bremenom izvršne funkcije, ni dosegal zvezd. To se je spremenilo z dnem, ko je postal predsednik države. Protokolarna vloga funkcije, znatna odmaknjenost od odgovornosti, neposrednost v komunikaciji z navadnimi ljudmi ter nenavadni promocijski prijemi v obliki opravljanja različnih poklicev so ga tudi lani naredili za ljubljenca javnosti.
Na vrhu barometra ga je nekaj mesecev sicer ogrožala nova zvezda političnega prostora Miro Cerar, a le, dokler niso začele prihajati do izraza njegove začetniške napake po oblikovanju vlade. Cerar dokazuje, da gredo ljudem politiki na odgovornih funkcijah izjemno na živce. A premier ima, tako se zdi, še nekaj možnosti, da se v očeh javnosti rehabilitira. Veliko težje bo to za nekdanjo premierko in nesojeno komisarko Alenko Bratušek, ki je na začetku leta še visoko kotirala, ob njegovem izteku pa končala na dnu med bolj osovraženimi politiki.
Če lahko Pahorju dodelimo titulo zmagovalca lanskega leta, je Bratuškova poraženka leta, saj je na barometru priljubljenosti doživela največji padec. Svojevrstno zgodbo pišeta Janez Janša in Zoran Janković. Oba sta na barometru med bolj nepriljubljenima, vendar vedno znova dokazujeta, da je na volitvah – najbolj realnem barometru – mogoče politično preživeti. Diskrepanca med barometrom in volitvami dokazuje, da je v slovenskem javnem in političnem prostoru precej nelogičnosti, a je vendar najboljši odsev stanja duha v državi.
