Kaj bi brez električarjev in gasilcev

Predlani se je velik del javnosti ne preveč pritajeno zgražal, ko so delavci Elektra Primorska stavkali, ker jim uprava ni hotela izplačati nagrade konec leta v višini skoraj 1500 evrov (bruto). Zdaj, ko je na Notranjskem in severnem Primorskem brez elektrike več dni skoraj 9000 gospodinjstev, so električarji na terenu prvo zagotovilo, da bo centralna kurjava spet delala in da ne bo treba zavreči ozimnice iz zamrzovalnikov. Prej »pohlepneži brez solidarnostne vesti v času težke gospodarske krize« so zdaj rešitelji, junaki.

Delo, ki ga v teh dneh v precej nemogočih razmerah električarji opravljajo na terenu, ne poplača niti dvakratnik vsote omenjene nagrade, ki jim sicer pripada po kolektivni pogodbi. Iz njihovih pogovorov na radijskih postajah je bilo jasno, da nosijo kožo dvakrat naprodaj: zaradi nevarnosti električnega udara in še vedno podirajočih se dreves.

Po drugi strani pa se nam zdi brezkompromisna pomoč gasilcev samoumevna: vedno znova pozabljamo, da gre večinoma za vojsko prostovoljcev, ki pri delodajalcih nemalokrat zaidejo v težave prav zaradi svojega nesebičnega udejstvovanja. Ko voda zalije Slovenijo, ko se utrga plaz, ko se zatresejo tla in ko nas obda ledeni oklep, gasilcem upravičeno pojemo slavospeve. Ko pa nevarnost mine, se takoj sprašujemo, zakaj za božjo voljo mora imeti vsak spodnji duplek svoj gasilski dom. Pogosto kar na gasilskih veselicah. Že naslednje jutro pa spet pričakujemo takojšnji odziv, če bi jih potrebovali.

In dokler gasilci prostovoljci profesionalno opravljajo delo, je država gluha za pozive, da naj zagotovi vsaj dovolj opreme, če že njihovega statusa noče pravilno ovrednotiti. Zato imejmo v mislih, koga in kaj plačujemo, ko bodo gasilci naslednjič od vrat do vrat prodajali koledarje.